Fizične osebe

Davke od dohodka ureja Enotno besedilo o davkih od dohodkov (TUIR), ki je bilo sprejeto z OPR 917/86. Za davek od dohodka fizičnih oseb IRPEF (čl.1) se upoštevajo sledeči dohodki (čl. 6): prihodki od zemljišč in zgradb, dohodki od kapitala, dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti in različni dohodki. Dohodki, ki jih proizvedejo osebne družbe (čl.5) se med družbenike porazdelijo sorazmerno z deležem udeležbe pri dobičku.

Za dohodek iz dejavnosti šteje dobiček, ki je rezultat razlike med prihodki in odhodki opravljane dejavnosti. Ta dobiček se sešteje skupnemu dohodku, od katerega se lahko odštejejo davčni priznani odhodki (npr. prispevki za socialno varnost). Na ta način se dobi obdavčljivi dohodek, na katerega se izračuna bruto davek glede na davčne razrede:

a)    do 15.000 evrov, 23%;

b)    nad 15.000 evrov in do 28.000 evrov, 27%;

c)    nad 28.000 evrov in do 55.000 evrov, 38%;

d)    nad 55.000 evrov in do 75.000 evrov, 41%;

e)    nad 75.000 evrov, 43%.

Od bruto davka se lahko prizna odbitek zaradi vzdrževanih družinskih članov ali drugi odbitki (npr.: 19% stroškov za zdravstvene storitve, pasivne obresti na hipotekarno posojilo za nakup glavnega stanovanja, … ).

Podrobnejše informacije glede davčnih olajšav in odbitkov davkov so na voljo v razdelku Davčne olajšave in odbitki.

Družbe in komercialne ustanove s sedežem v Italiji

Davek od dohodka družb IRES (čl. 73) morajo plačevati kapitalske družbe (d.d., d.o.o., zadruge) in ustanove, ki opravljajo komercialno dejavnost. Davčna osnova (čl.75) se določa na podlagi čistega dohodka in zanjo se uporablja davčna stopnja 27,5% (čl. 77).

Izguba v davčnem obdobju se lahko šteje za zmanjšanje dohodka v naslednjih davčnih obdobjih do največ 80% obdavčljivega dohodka.

Amortizacije lastniško uporabljanih osnovnih sredstev se lahko odbijejo od poslovnega leta, ko se začnejo uporabljati, dalje, odbitek pa ne sme presegati zneska odbitka, ki ga določajo koeficienti Ministrstva za ekonomijo in finance. Dobrine, katerih cena na enoto ne presega 516,46 evrov, se lahko v celoti odbijejo v poslovnem letu, v katerem jih podjetje kupi. Terjatve do strank se lahko oslabijo v vsakem poslovnem letu do največ 0,50% terjatev dokler se ne doseže 5% vrednosti terjatev, pripoznanih v računovodskih izkazih. Izgube terjatev se lahko odbijejo, če izhajajo iz jasnih in točno določljivih elementov in če je dolžnik v stečajnem postopku (insolvenčni postopek, dogovor z upniki). Poleg tega se lahko odbijejo izgube terjatev, ki ne presegajo 2.500 evrov (5.000 evrov za podjetja, katerih prihodki presegajo 150 milijonov), ki so zapadle v plačilo predveč kot 6 meseci.

Stroški, ki se nanašajo na motorna prevozna sredstva, se lahko odbijejo: za osebna vozila se lahko odbije 20% (za trgovske zastopnike 80%). Nabavne cene, ki presega 18.075,99 evrov, ni mogoče odbiti.

Dohodek se izračuna na podlagi nastanka poslovnega dogodka: če v določenem poslovnem letu dobički in stroški niso še jasno določeni ali objektivno določljivi, se ti upoštevajo pozneje, in sicer v tistem poslovnem letu, ko postanejo določeni ali določljivi.

Za nastanek poslovnega dogodka se upošteva:

• za prodajo in nakup: datum, ko se premične dobrine dostavijo oziroma datum, ko se sklene pogodba za nepremičnine ali za podjetja;
• za nudenje storitev in nabavne stroške: datum, ko se storitev zaključi. Za nekatere storitve, kot so najem, posojilo, zavarovanje, od katerih nastajajo periodična plačila, se upošteva datum zapadlosti plačila.

Stroškov, ki niso pripoznani v poslovnem izidu, ni mogoče odbiti.

Družbe in komercialne ustanove, ki nimajo stalnega sedeža v Italiji

Skupni dohodek družbe, ki nima sedeža v Italiji, sestavljajo dohodki, ki jih je družba ustvarila na ozemlju Italije. Za družbe, ki imajo stalno poslovno enoto na ozemlju Italije, se skupni dohodek računa na osnovi poslovnega izida stalnih poslovnih enot in drugih dejavnosti, ki ustvarjajo obdavčljive dohodke v Italiji.

Stalna poslovna enota (čl. 162) pomeni stalni kraj poslovanja, prek katerega nerezident v celoti ali delno opravlja dejavnost v Italiji. Lahko gre za podružnico, pisarno, laboratorij ali gradbišče. V skladu z italijansko zakonodajo se gradbišče šteje za stalno poslovno enoto samo, če traja dlje kot tri mesece, vsekakor je treba ta rok uskladiti z roki, ki jih predvideva konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja, če ta obstaja. Konvencija med Italijo in Slovenijo določa, da se za stalno poslovno enoto nerezidenta šteje gradbišče, projekt gradnje ali montaže, ki traja dlje kot dvanajst mesecev.

Uporaba prostorov le za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo blaga, ali vzdrževanje kraja poslovanja le zaradi nakupa blaga ali zbiranja informacij zase niso poslovna enota. Če pa nerezident v svojem imenu redno sklepa pogodbe, ki so različne od kupnih pogodb za nakup dobrin, se to šteje za stalno poslovno enoto.

DDV – Davek na dodano vrednost

Davek na dodano vrednost – DDV v Italiji ureja OPR št. 633/72. Obdavčljive transakcije (čl.1) so dobava blaga in dobava storitev na ozemlju države, ki izhaja iz opravljanja podjetniških, umetniških ali poklicnih dejavnosti, in uvoz. Dobava blaga (čl.2) pomeni prenos proti plačilu lastninske pravice ali pravice do razpolaganja z blagom. Kot dobava se obravnava tudi brezplačna dobava blaga, če je cena na enoto višja od 25,82 evrov, in blago namenjeno za osebno ali družinsko rabo ali porabo podjetnika. Vplačila podjetij v družbe, prenosi dobrin v primeru spojitev, razdelitev ali statusnih sprememb družb pa se ne obravnavajo kot dobava. Za dobavo storitev se štejejo storitve proti plačilu (čl.3), ki izhajajo iz pogodb o javnih naročilih, transportu, agenciji in na splošno storitvenih ali opustitvenih obveznosti. Mednje prištevamo tudi najem in strežbo hrane in pijače (gostinska dejavnost).

Obveznost obračuna DDV (čl.6) nastane za nepremičnine v trenutku, ko se sklene pogodba, za premičnine pa v trenutku, ko se blago dostavi. Pri storitvah nastane obveznost v trenutku izvedbe plačila, pri trajnih storitvah (npr. najem) pa v mesecu, ki sledi obdavčljivemu dogodku. Če se račun izda pred nastankom obdavčljivega dogodka, pa se za ugotavljanje datuma nastanka obveznosti uporabi datum izdaje računa.

Pri poslovanju s tujimi subjekti, ki nimajo poslovne enote na ozemlju Italije, nastane obveznost obračuna DDV za storitve v trenutku, ko se storitev zaključi. Še vedno velja načelo, da se storitev šteje za zaključeno, če se plačilo izvede pred njenim zaključkom. T.i. „splošne storitve“ (čl.7-ter), ki se izvedejo za naročnike, ki so zavezanci za DDV in so tuji rezidenti, niso obdavčljive v Italiji. Za nekatere storitve veljajo posebni predpisi (čl. 7-quater), na primer za nepremičninske, gostinske in hotelske storitve se šteje, da so bile opravljene v Italiji, če se nepremičnina nahaja v Italiji. Izvozna dobava (čl.8) in mednarodne storitve (čl.9), kakršne so npr. prevoz oseb, ki se delno opravi v Italiji in delno v tujini z eno samo pogodbo, posredniške storitve, ki se nanašajo na uvozne in izvozne dobrine, niso obdavčljive v Italiji.

V skladu s čl. 10 so obračunavanja DDV oproščene storitve, kakršne so npr. dajanje posojil, zavarovalne, zdravstvene, vzgojne in izobraževalne storitve.

Obdavčljivo osnovo (čl.13) sestavljajo dogovorjena plačila, če so storitve brezplačne sestavlja obdavčljivo osnovo redna vrednost dobrin ali storitev. Davčna stopnja je 21%, obstajata pa tudi znižani davčni stopnji: 4-odstotna npr. za nakup ali gradnjo prve hiše, številna živila, tiskanje knjig in časopisov, in 10-odstotna npr. za električno energijo za gospodinjstva, redno in izredno vzdrževanje stanovanjskih nepremičnin, strežba hrane in pijače.

Za blago in storitve ki jih nerezident dobavi na ozemlju Italije subjektu, ki je zavezanec za DDV v Italiji (čl. 17), mora obveznosti iz naslova DDV izpolniti slednji. Če se blago in storitve dobavijo občanu – končnemu potrošniku, mora obveznosti iz naslova DDV izpolniti tuj subjekt, ki se predhodno identificira za namene DDV v Italiji ali prek davčnega zastopnika, ki je rezident Italije. Če tuj subjekt opravlja dejavnost v Italiji prek stalne poslovne enote, mora obveznosti iz naslova DDV izpolniti stalna poslovna enota.

Za storitve, ki jih v gradbenem sektorju podzakupniki opravijo za gradbena podjetja, velja sistem „reverse charge“, ki določa, da podzakupnik izda račun brez obračunavanja DDV, medtem ko mora gradbeno podjetje prejeti račun dopolniti z DDV.

Dolgovani DDV se obračuna tako, da se odbije od zneska davka na izvedene transakcije znesek plačanega davka na nakupe (čl. 19). DDV, ki se nanaša na nakup dobrin ali storitev, ki zadevajo neobdavčljive transakcije, ni mogoče odbiti. Za nekatere dobrine ali storitve (čl. 19-bis) se lahko delno odbije DDV ob nakupu, na primer:

• DDV ob nakupu osebnih vozil, goriva in mazil ter ob vzdrževanju in popravljanju osebnih vozil se lahko odbije 40%;
• DDV ob nakupu stanovanjskih zgradb, vključno z najemi ali vzdrževanju ni mogoče odbiti, razen za podjetja, ki se ukvarjajo z gradnjo zgrad;
• DDV na reprezentančne stroške ni mogoče odbiti.

DDV je treba plačati najkasneje do 16. dne naslednjega meseca. Zavezanci, ki DDV plačujejo vsake tri mesece, morajo DDV plačati najkasneje do 16. dne prvega meseca po vsakem trimesečju. Za plačilo na trimesečje se lahko odločijo zavezanci, ki v koledarskem letu ne presežejo 400.000 evrov prometa, če opravljajo storitveno dejavnost, in 700.000 evrov, če opravljajo druge dejavnosti.

Izdajanje računov

Subjekt, ki izvede dobavo blaga ali storitev, mora izdati račun in ga izročiti ali poslati drugi strani (stranki). Račun mora imeti navedeno številko (npr. 1/2013) in datum, naziv, naslov sedeža in številko DDV subjektov, med katerimi se izvede operacija, naravo in količino blaga in storitev, plačila, stopnjo DDV. Če račun izda nerezident, mora navesti italijansko identifikacijsko številko za DDV.

Ureditev cash accounting (IVA per cassa)

Od 1. decembra 2012 lahko podjetja in zasebniki, katerih promet ne presega 2 milijonov evrov, izberejo možnost obračunavanja DDV na podlagi plačane realizacije. Za take subjekte nastane tudi pravica do odbitka DDV za nabave v trenutku plačila računov. Ureditve cash accounting ni mogoče uporabljati pri poslovanju z občani, pri kmetijstvu, pri rabljenih dobrinah in pri turističnih agencijah ter pri transakcijah s komitenti, ki uporabljajo sistem obrnjene davčne obveznosti (reverse change). Izterljivost se lahko odloži samo za določen čas, in sicer za eno leto od trenutka izvedene transakcije.

Vračilo DDV

Če v letnem obračunu (čl.30) znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, ima zavezanec pravico, da presežek prenese v naslednje davčno obdobje, ali da zahteva vračilo, če za to obstajajo pogoji.

Subjekti, ki imajo sedež v drugih državah članicah Skupnosti in ki nimajo stalne poslovne enote v Italiji, lahko zaprosijo za letno vračilo ali, če presežek znaša vsaj 400 evrov, za trimesečno vračilo. Zahtevek se vloži v elektronski obliki prek države članice, v kateri ima prosilec sedež (čl. 38-bis 2).

Evidence DDV in račune je treba hraniti v davčne namene, vse dokler se ne zaključijo preverjanja za zadevno davčno obdobje. Običajno sovpada rok za priglasitev preverjanj z 31.decembrom četrtega zaporednega leta po letu, ko je bil oddan obračun. Če se obračun ni oddal, se rok podaljša za eno leto.

IRAP – Deželni davek na proizvodne dejavnosti

Predpostavka za davek IRAP (Zakon št. 446/97) je redno opravljanje na ozemlju države dejavnosti, ki imajo samostojno organizacijo in so namenjene proizvodnji ali izmenjavi dobrin ali izvajanju storitev. Zatorej morajo davek plačati:

• fizične osebe, ki opravljajo komercialne ali poklicne dejavnosti, z izjemo malih zavezancev (katerih dobiček ne presega 30.000 evrov);
• osebne družbe (s.n.c., s.a.s.);
• kapitalske družbe (s.p.a., s.r.l., zadruge);
• tuje družbe za dejavnosti, ki jih opravljajo v Italiji za obdobje vsaj 3 mesecev prek stalne poslovne enote;
• komercialne in nekomercialne ustanove.

Obdavčljivo osnovo sestavlja vrednost proizvodnje, ki jo določa razlika med dobičkom in stroški za blago in storitve, amortizacijami in stroški vodenja. Stroški za osebje se lahko samo delno odbijejo: poleg prispevkov za socialno varnost se lahko pavšalno odbije 4.600 evrov za vsakega zaposlenega za nedoločen čas. Pasivnih obresti ni mogoče odbiti.

Vrednost čiste dejavnosti se obdavči po davčni stopnji za IRAP, ki je lahko različna glede na Deželo, v kateri se opravlja dejavnost. Če se dejavnost opravlja v več Deželah, se obdavčljiva osnova mora razdeliti sorazmerno s stroški za osebje, ki je zaposleno v vsaki Deželi. V Furlaniji Julijski Krajini je redna stopnja za IRAP 3,90%, možne pa so olajšave, na primer za obrtniška podjetja za največ 5 let (3,17%), za podjetja, ki povečajo vrednost proizvodnje in stroške za osebje (2,98%).

Plačilo davkov na osnovi davčnih napovedi in napovedi IRAP se mora izvesti najkasneje do 16. junija. Tekom leta se plačata dve akontaciji, prva najkasneje do 16. junija, druga pa najkasneje do 30. novembra.

Zavezanci za DDV morajo plačilo izvesti v elektronski obliki. Fizične osebe, ki niso zavezanci za DDV, lahko plačajo na banki ali na poštnem uradu.

Večina podjetij in samostojnih podjetnikov mora prijaviti vsaj minimalni obseg poslovanja, ki ga določajo predpisi na osnovi posebnih, t.i. področnih analiz (studi di settore). Finančna uprava določa za skupine podjetij ali samostojnih podjetnikov programsko opremo GERICO, ki upošteva:

• dejavnost;
• zaposlene (število delovnih dni);
• vrednost lastniško uporabljanih osnovnih sredstev;
• druge specifične elemente glede na dejavnost.

Zavezanec, ki ne dosega „ustreznega“ dobička, ki ga predvidevajo področne analize, lahko to vrednost dobička v davčni napovedi zviša in tako plača višje davke IRAP in DDV. Kdor tega ne stori, mora utemelji, zakaj dobičkov ni dosegel. To utemeljitev lahko priloži že sami davčni napovedi.

Agencija za prihodke lahko vseeno povabi zavezanca, da svoj položaj zagovarja na kontradiktornem postopku, na primer tako, da predstavi zdravniška potrdila, ki potrjujejo bolezen, nezgode ali druge izredne dogodke, zaradi katerih ni mogel doseči dobičkov, ki jih predvidevajo t.i. področne analize. Agencija za prihodke lahko delno ali v celoti sprejme utemeljitve in posledično zniža dobičke. V primeru dogovora mora zavezanec doplačati zneske za višje davke in sankcije v roku 20 dni, možno je tudi plačilo na obroke. Če do dogovora ne pride, lahko zavezanec vloži pritožbo pri pristojni Davčni pokrajinski komisiji (Commissione tributaria provinciale), ki bo o zadevi odločala. Za take primere zakon določa, da je treba plačati 1/3 višjih davkov z obrestmi v rokih, ki so predvideni za vložitev pritožbe (60 dni po prejemu obvestila).

Iz davčnega vidika so to družbe, ki ne poslujejo in ki se ustanovijo za namene utaje. Nanje se registrirajo premoženja družbenikov. Da bi se to preprečilo, določajo davčni predpisi, da morajo podjetja prijaviti minimalno vrednost dobičkov in obdavčljivega prihodka:

Podjetja, ki so v posebnih situacijah, na primer ne morejo še začeti poslovanja zaradi pomanjkanja upravnih dovoljenj, lahko pri Finančni upravi zaprosijo za neuporabo omenjene norme.

Za status malega zavezanca se lahko odločijo fizične osebe, ki začnejo z novo podjetniško ali poklicno dejavnostjo in ki nimajo več kot 30.000,00 evrov letnega dobička. Izpolnjevati morajo sledeče pogoje:

• ne smejo imeti zaposlenega osebja ali katerih koli stalnih sodelavcev;
• ne smejo izvažati blaga ali storitev v tujino;
• skupna vrednost lastniško uporabljanih osnovnih sredstev ne sme presegati 15.000,00 evrov;

• v treh letih pred začetkom dejavnosti zavezanec ni opravljal podjetniške ali poklicne dejavnosti, niti kot pridruženi sodelavec.

Status lahko traja največ 5 let ali tudi dlje kot 5 let za osebe, ki so mlajše od 35 let.

Olajšave:

• znižana obdavčitev dohodka na 5%;
• oprostitev plačila DDV in IRAP;
• izključitev iz področja uporabe predpisov o t.i. področnih analizah.