Denar je ena izmed naložb podjetja, pri čemer gre dejansko za najbolj likvidno naložbo, t.j. naložbo, s katero je mogoče neposredno plačevati blago in storitve. S stališča likvidnosti (poenostavljeno rečeno: zmožnosti plačevanja računov, izkoriščanja gotovinskih popustov…) je v podjetju smotrno imeti čim več denarnih sredstev, vendar pa je denar kot najbolj likvidna naložba tudi najmanj donosna naložba (npr. denar v blagajni ne prinaša obresti, denar na transakcijskem računu pa prinaša zelo nizke nominalne – po navadi negativne realne – obrestne mere), kar povzroča določene oportunitetne stroške (glede na ostale možne kratkoročne naložbe). Glede na to, da je vsako naložbo potrebno tudi dejansko financirati (z določenimi stroški), je odločitev o višini denarnih sredstev v podjetju zelo pomembna.

Upravljanje denarje je torej poslovna odločitev o tem, koliko denarja bo podjetje imelo na svojem računu glede na gibanje prilivov in odlivov podjetja, pri čemer je lahko politika upravljanja denarja dokaj konservativna (relativno veliko denarnih sredstev, kar pomeni dokaj velike stroške) ali pa bolj sproščena (relativno malo denarnih sredstev, kar pomeni v povprečju nižje neposredne stroške in potencialno večje posredne stroške – npr. izguba gotovinskih popustov, poslovnih priložnosti…).

Upravljanje denarja in odločanje o obsegu denarnih sredstev je nujno za normalno poslovanje podjetja, saj mora podjetje redno plačevati svoje obveznosti (neporavnavanje določenih obveznosti lahko vodi v finančne težave podjetja, poslabšanje bonitete, izgubo ugleda…), nadzirati in spodbujati prilive, nadzirati izdatke …

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Upravljanje denarja pomeni najprej odločitev o optimalnem obsegu denarja na transakcijskem računu, v nadaljevanju pa predvsem oblikovanje, spremljanje in prilagajanje načrta denarnih tokov.

Določanje optimalnega obsega zagotavljanja denarja je lahko izkustveno, možno pa ga je tudi analitično izračunati pod določenimi predpostavkami. Pri tem lahko uporabljamo naslednjo formulo:

pri čemer je pomen označb naslednji:

• C^* … optimalen obseg zagotavljanja denarja,
• F … fiksni stroški pridobivanja denarja (npr. najem kratkoročnega revolving kredita)
• T … obseg gotovinskih transakcij na leto,
• r … obrestna mera (bodisi izgubljena obrestna mera, če podjetje denar ne naloži v drugo obliko finančnih naložb, ali pa obrestna mera bančnega kredita, po kateri podjetje pridobiva kratkoročna denarna sredstva).

 

Še bolj pomembno od določitve optimalne količine denarja pa je načrtovanje denarnih tokov podjetja, kar pomeni načrtovanje plačanih in prejetih denarnih zneskov v nekem izbranem obdobju in na podlagi katerih podjetje lahko načrtuje realno potrebo po denarnih sredstvih (da le-teh v določenem obdobju ni preveč ali premalo). Denarne tokove je možno sestavljati za različna časovna obdobja; tako obstajajo vsaj letni, mesečni in dnevni denarni tokovi, pri čemer je perioda spremljanja denarnih tokov odvisna od načina in obsega poslovanja podjetja (manjša podjetja imajo običajno manj transakcij, zato je preveč področno spremljanje denarnih tokov morda nepotrebno).

Pri načrtovanju denarnih tokov je potrebno upoštevati vse načrtovane prejemke, in to po dinamiki, ki je odvisna od plačilnih navad kupcev, naše kreditne politike itd. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati vse odlive, ki pa so odvisni od naših navad plačevanja dobaviteljem, njihove kreditne politike, od rokov plačevanja plač, davkov, prispevkov, najemnin itd. Za dobro načrtovanje denarnih tokov so pomembni zanesljivi podatki o poslovanju in dobro poznavanje politik poslovanja (npr. kreditne politike dobaviteljev, podjetja…).

V nadaljevanju je prikazan praktični primer oblikovanja načrta denarnega toka in poslovnih odločitev s tem v zvezi.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.