Zaloge so praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju izdelkov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru rednega delovanja. Čeprav računovodski standarddi definirajo zaloge kot praviloma opredmetena sredstva, se v določenih primerih lahko pojavljajo tudi kot zaloge storitev (na primer posli nekaterih projektantov, odvetnikov, dodelavni posli...). Zaloge torej podjetje potrebuje za normalno poslovanje, pri čemer je oblika in višina zalog odvisna od dejavnosti podjetja – več zalog imajo praviloma proizvodna podjetja.

Upravljanje zalog ima podoben pomen kot upravljanje denarja. Ker so zaloge kratkoročne naložbe, ki ne prinašajo donosov, povzročajo pa stroške njihovega financiranja (in hrambe), je potrebno v podjetju sprejeti politiko upravljanja zalog oz. se odločiti, koliko zalog bo podjetje imelo. Upravljanje zalog je torej odločitev podjetja o tem, koliko zalog bo podjetje imelo (to povzroča stroške financiranja, skladiščenja…) in kolikokrat bo zaloge naročalo (to povzroča stroške naročanja, dobave…).

Pri tem je – podobno kot pri upravljanju denarja – pomembno, da je v podjetju ravno prav zalog, saj bi premajhen obseg zalog lahko povzročil zastoj proizvodnje in/ali prodaje, prevelik obseg zalog pa povzroča prevelike stroške.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Upravljanje zalog oz. določanje optimalne zaloge določenih izdelkov (končnih proizvodov, polizdelkov, materiala…) je lahko izkustveno, lahko pa se tudi analitično določi. Pri tem iščemo optimalno količino naročila zalog glede na stroške naročanja in dobave na eni strani in stroške držanja zalog (financiranja, hranjenja in vzdrževanja), upoštevamo pa lahko tudi minimalno želeno količino zalog.

Optimalno količino naročila zalog lahko izračunamo z naslednjo formulo:

pri čemer je pomen označb naslednji:

• EOQ … optimalna količina naročenega blaga,
• S ... letna prodaja v enotah,
• F ... stalni stroški naročila,
• P … nakupna cena enote zalog,
• C … letni strošek držanja zalog (kot % povprečnih zalog).

 

Pri EOQ je minimalna možna količina zalog enaka 0, povprečna zaloga pa enaka EOQ/2. V kolikor vodimo bolj konservativno politiko zalog, potem lahko določimo tudi minimalno količino zalog in nove zaloge naročamo pri tej minimalni količini. To sicer povzroča dodatne stroške financiranja, hkrati pa zmanjša tveganje, da bi podjetje ostalo brez zalog.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.