Prikaži meni

Sistem računovodstva Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

V sistemu enostavnega računovodstva zapisujemo v računovodske listine le podatke o nekaterih poslovnih dogodkih (evidentiramo zgolj poslovne dogodke, ki nas zanimajo). V poslovnih knjigah urejujemo in obdelujemo podatke o posameznem poslovnem dogodku, ne da bi upoštevali načelo povezanosti gospodarskih kategorij. Ker spremljamo le nekatere poslovne dogodke, v poslovnih knjigah, organiziranih v sistemu enostavnega knjigovodstva ni mogoče najti podatkov o vseh poslovnih dogodkih določenega obdobja, niti medsebojne povezanosti podatkov o posameznem poslovnem dogodku med različnimi gospodarskimi kategorijami (kot je to mogoče pri dvostavnemu knjigovodstvu). Na podlagi podatkov v teh poslovnih knjigah ni mogoče sestaviti vseh potrebnih računovodskih poročil. Organizacija poslovnih knjig temelji le na pomožnih poslovnih knjigah. Podjetniki lahko vodijo poslovne knjige po načelih enostavnega knjigovodstva, če zadoščajo merilom iz Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). ZGD v 73. členu določa, da lahko podjetnik vodi svoje poslovne knjige po sistemu enostavnega knjigovodstva v skladu s posebnim Slovenskim računovodskim standardom 39, če ni v zadnjem poslovnem letu prekoračil dveh od teh meril:

  • da povprečno število delavcev ne presega tri,
  • da so letni prihodki nižji od €50.000,
  • da povprečna vrednost aktive, izračunana kot polovica seštevka vrednosti aktive na prvi in zadnji dan poslovnega leta, ne presega 25.000 eurov. To velja tudi za podjetnika, ki začne opravljati dejavnost in v prvem poslovnem letu ne zaposluje povprečno več kot tri delavce.
 

Sistem vodenja poslovnih knjig podjetnika se v skladu z merili iz prejšnjega odstavka določi na podlagi podatkov iz zadnjega letnega poročila.

Vsi tisti, ki ne ustrezajo zgoraj navedenim merilom morajo svoje poslovne knjige voditi po sistemu dvostavnega knjigovodstva. Osnovna razlika med enostavnim in dvostavnim knjigovodstvom je, da se pri enostavnemu knjigovodstvu poslovni dogodek evidentira v poslovnih knjigah le enkrat, pri dvostavnemu pa dvakrat.

ZGD v 54. členu določa, da morajo biti poslovne knjige vodene po sistemu dvostavnega knjigovodstva, če zakon ne določa drugače. Vse družbe morajo pri vodenju poslovnih knjig upoštevati kontni okvir za glavno knjigo, ki ga sprejme Slovenski inštitut za revizijo. Kontni okvir določi razrede kontov od 0 do 9 in skupine kontov od 00 do 99. Dvostavno knjigovodstvo zagotavlja sprotno spremljanje vseh sprememb (evidentirajo se vsi poslovni dogodki) in stanj gospodarskih kategorij poslovnega sistema. Podatke o posameznemu poslovnemu dogodku urejujemo in obdelujemo vselej povezano, v kolikor je potrebno pa jih v posameznih pomožnih knjigah še razčlenimo.

Enostavno knjigovodstvo je primerno za samostojne podjetnike, ki sklenejo zelo malo poslov, saj postane v primeru večjega števila transakcij enostavno knjigovodstvo nepregledno.

Italijanski Civilni zakonik (čl. 2214) določa, da mora podjetnik, ki izvaja komercialno dejavnost, voditi dnevnik (libro giornale) in knjigo inventarjev (libro degli inventari). Poleg tega mora voditi tudi poslovne knjige, ki so obvezne glede na velikost in naravo podjetja, in mora za vsak posel urejeno hraniti izvirnike pisem, telegramov in računov, ki jih je prejel, in kopije pisem, telegramov in računov, ki jih je poslal. Ti predpisi ne veljajo za male podjetnike. V kategorijo malih podjetnikov spadajo mali kmetje, obrtniki, mali podjetniki in zasebniki, ki dejavnost opravljajo pretežno samostojno ali s pomočjo družinskih članov. Člen 2215 italijanskega Civilnega zakonika določa, da morajo biti vse strani poslovnih knjig zaporedno oštevilčene, preden se začnejo uporabljati. Člen 2215-bis določa, da se lahko računovodske knjige, evidence in druga dokumentacija vodi v elektronski obliki. V dnevnik (čl. 2216) je treba dan za dnem vpisovati poslovne dogodke, ki se navezujejo na delovanje podjetja. Inventar (čl. 2217) je treba popisati, ko začne podjetje poslovati in nato vsako leto, vsebovati mora opis in vrednotenje aktive in pasive podjetja. Inventar se zaključi z bilanco, v kateri so navedeni vsi dobički in izgube. Inventar mora podpisati podjetnik v roku treh mesecev pred zapadlostjo roka za oddajo davčne napovedi.

V poslovne knjige (čl. 2219) je treba zapisovati postavke po pravilih, ki jih narekuje urejeno računovodstvo: brez praznih mest, brez presledkov med vrsticami in brez zamikov. Knjigovodske listine, računi in pisma je treba hraniti deset let od datuma zadnje registracije (čl. 2220).

Družbe z omejeno odgovornostjo morajo poleg tega voditi še (čl. 2478) knjigo sklepov družbenikov, knjigo sklepov upravnikov in knjigo sklepov nadzornega sveta.

Kapitalske družbe morajo objaviti računovodske izkaze s pojasnili. Računovodske izkaze mora odobriti skupščina delničarjev, ki jo morajo upravitelji sklicati najkasneje 120 dni od zaključka poslovnega leta. V roku 30 dni od sprejetja računovodskih izkazov je treba slednje, skupaj s poročili, vložiti pri Poslovnem registru Italije (Registro delle imprese).

Davčni predpisi (OPR/600, čl. 13) določajo, da morajo poslovne knjige voditi kapitalske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, zadružne družbe), ustanove, ki se pretežno ali izključno ukvarjajo s komercialno dejavnostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo, komanditne družbe in fizične osebe, ki opravljajo komercialno dejavnost.

Člen 14 OPR 600/73 določa, da je treba dnevnik, knjigo inventarjev, DDV evidence in glavno knjigo (scritture ausiliarie), v katero se vnašajo podatki o premoženju in dohodkih, ter register osnovnih sredstev (registro dei beni ammortizzabili). Družbe z omejeno odgovornostjo morajo voditi tudi družbene knjige, ki jih določa Civilni zakonik. Tuje družbe, ki opravljajo komercialne dejavnosti v Italiji prek stalne poslovne enote, morajo v svojih poslovnih knjigah ločeno voditi poslovne dogodke, ki zadevajo poslovne enote v Italiji, ter tako ločeno pripoznavati poslovne izide.

Člen 18 OPR 600/73 dovoljuje vodenje enostavnega računovodstva za samostojne podjetnike in za osebne družbe, če dobički ne presegajo 400.000 evrov letno za storitvena podjetja in 700.000 evrov za podjetja, ki opravljajo druge dejavnosti. Tem podjetjem ni treba voditi običajnega dvostavnega knjigovodstva, morajo pa voditi DDV evidence, v katere vnašajo tudi zaloge do roka za oddajo letne davčne napovedi in vse stroške, ki se lahko odbijejo od davka od dohodka.

Kaj pomenijo izrazi: prihodek, odhodek, dobiček, amortizacija? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Prihodek lahko večinoma opredelimo kot prodajno vrednost prodanih proizvodov (opravljenih storitev oziroma trgovskega blaga). Mednarodni računovodski standardi (MRS 18.1.) opredeljujejo prihodke kot povečanje gospodarske koristi v obračunskem obdobju v obliki povečanj sredstev (na primer denarja ali terjatev zaradi prodaje blaga) ali zmanjšanj dolgov (na primer zaradi opustitve njihove poravnave). Večina prihodkov podjetja je torej povezanih z osnovno dejavnostjo, ki jo podjetje opravlja (gre za prihodke iz poslovanja oz. poslovne prihodke). Poslovne prihodke predstavljajo prihodki iz naslova prodaje in drugi poslovni prihodki (subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije, premije, itd.). Poleg poslovnih prihodkov poznamo še dve vrsti prihodkov: finančne in druge prihodke. Finančni prihodki so povezani z dejavnostjo naložbenja (finančne naložbe), medtem ko so drugi prihodki povezani z neobičajnimi pojavi pri poslovanju podjetja. Prihodki povečujejo poslovni izid podjetja (poslovni izid = prihodki - odhodki). Preko poslovnega izida vplivajo na velikost kapitala.

Odhodki so skladno z MRS opredeljeni kot zmanjšanje gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki zmanjšanj sredstev (npr. zalog blaga zaradi prodaje) ali povečanj dolgov (npr. zaradi zaračunanih obresti). V proizvajalnem podjetju jih ugotavljamo kot vračunane stroške obračunskega obdobja, povečane za stroške, ki se zadržujejo v začetnih zalogah dokončane in nedokončane proizvodnje, ter zmanjšane za stroške, ki se zadržujejo v končnih zalogah proizvodov in nedokončane proizvodnje. Ker se v trgovinskih podjetjih stroški ne zadržujejo v zalogah, je treba pri ugotavljanju poslovnih odhodkov prišteti še nabavno vrednost prodanega trgovskega blaga. Odhodke delimo na poslovne (odpisi, primanjkljaji, itd.), finančne in druge (izredne). Finančni odhodki so povezani z naložbenjem in financiranjem podjetja (predvsem stroški obresti), medtem ko so drugi odhodki posledica neobičajnih pojavov, ki so povezani s poslovanjem podjetja. Odhodki vplivajo na višino kapitala (zmanjšujejo poslovni izid podjetja).

Dobiček je razlika med vsemi prihodki (poslovni, finančni in drugi) in vsemi odhodki (poslovni, finančni in drugi) podjetja. O dobičku govorimo kadar vsota prihodkov presega vsoto odhodkov. V nasprotnem primeru govorimo o negativnem poslovnem izidu – izgubi. Dobiček kot poslovni izid podjetja pa ni enak obdavčljivemu dobičku. Razlika med njima se pojavlja pri davčno priznanih odhodkih (niso vsi stroški oz. odhodki podjetja tudi davčno priznani odhodki). Čisti dobiček predstavlja dobiček podjetja, zmanjšan za davek od dohodka pravnih oseb.

Amortizacija vsebinsko pomeni zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev, prenašanje vrednosti osnovnih sredstev na proizvedene učinke in zbiranje denarja za nadomestitev vrednosti obrabljenih osnovnih sredstev. Računovodski standardi opredeljujejo stroške amortizacije kot zneske nabavne vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih sredstev s končnimi dobami koristnosti, ki v posameznih obračunskih obdobjih prehajajo iz teh sredstev v nastajajoče poslovne učinke. Podjetje mora samostojno določiti metodo amortiziranja, letne amortizacijske stopnje in razporeditev letne amortizacije na posamezna obračunska obdobja. Podjetje lahko izbira med časovno amortizacijo (enakomerno časovno amortiziranje in metoda padajočega amortiziranja) in funkcionalno amortizacijo. Podjetje mora izbrati tisto metodo, ki najbolj odseva vzorec pojavljanja gospodarskih koristi sredstva. Amortizacijske stopnje, ki so predpisane pri sestavljanju davčne prijave, niso tudi podlaga za amortiziranje v knjigovodskih razvidih poslovnega izida.

Kaj povedo računovodski izkazi? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Obračunski računovodski izkazi, ki se sestavljajo za poslovna leta ali medletna obdobja so bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov in izkaz gibanja kapitala. ZGD določa katere izmed izkazov mora podjetje oz. podjetnik predložiti. Bilanca stanja podjetja nam prikazuje premoženje poslovnega sistema in vire financiranja sredstev podjetja. Izkaz poslovnega izida je razčlenjena postavka poslovnega izida v bilanci stanja in prikazuje poslovni izid podjetja. V kolikor podjetje izkazuje dobiček, je imelo v obdobju presežek prihodkov nad odhodki, v kolikor izkazuje izgubo, pa so odhodki presegali seštevek prihodkov. Izkaz poslovnega izida je mogoče sestaviti na dva načina. V uporabi sta nemška različica (poslovni odhodki so razvrščeni po naravnih vrstah) in anglo-ameriška različica (poslovni odhodki so razvrščeni po funkcionalnem načelu). Izkaz poslovnega izida prikazuje uspešnost podjetja v obračunskem obdobju. Nasprotno je bilanca stanja sestavljena vedno zgolj za določen trenutek (obračunski dan). Izkaz denarnih tokov prikazuje spremembe stanja denarnih sredstev. Sestavljen je lahko na podlagi neposredne ali posredne metode. Izkaz denarnih tokov prikazuje denarne tokove obdobja, ki so nastali pri poslovanju, naložbenju in financiranju. Izkaz gibanja kapitala pa prikazuje spremembe sestavin kapitala. Prikazani so premiki v kapital, premiki v kapitalu in premiki iz kapitala. Izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov in izkaz gibanja kapitala so le podrobno razčlenjene postavke bilance stanja.

Skladno s 56. členom ZGD mora družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je nadrejena eni ali več družbam s sedežem v Republiki Sloveniji ali zunaj nje (podrejene družbe), pripraviti tudi konsolidirane računovodske izkaze, če je nadrejena družba ali ena od podrejenih družb organizirana kot kapitalska družba, kot dvojna družba ali kot druga istovrstna pravnoorganizacijska oblika po pravu države sedeža družbe. Konsolidirani računovodski izkazi so skupek izkazov posameznih, pravno samostojnih, vendar gospodarsko med seboj povezanih podjetij, ki prikazujejo premoženjsko in finančno stanje ter poslovni izid kot, da bi šlo za eno samo podjetje. Konsolidirane računovodske izkaze se pripravi z ustreznimi izločanji iz vsote računovodskih izkazov vseh podjetij v skupini.

Računovodski izkazi so dokument, s katerim se prikazujejo premoženjski in finančni položaj ter poslovni izid poslovnega leta (Bilanca stanja + Izkaz poslovnega izida). Pri sledečih oblikah podjetja so za oddajo letnih računovodskih izkazov zadolženi upravitelji (v nekaterih primerih tudi stečajni upravitelji ali člani nadzornega odbora):
  • Delniške družbe (SpA)
  • Komanditne delniške družbe (Sapa)
  • Družbe z omejeno odgovornostjo (Srl)
  • Zadružne družbe
  • Evropsko gospodarsko interesno združenje (GEIE)
  • Konzorcijske družbe
  • Skladi za lirično glasbo (16. čl Zak.odl. 367/96)
 

Tuja podjetja, ki imajo drugi sedež v Italiji, morajo v skladu s čl.2506 Civilnega zakonika in čl. 41 Zak. Odl. št. 87/92 objaviti računovodske izkaze družbe in morebitne konsolidirane računovodske izkaze. Računovodski izkazi, konsolidirani računovodski izkazi in pojasnila k le-tem morajo biti prevedeni v italijanščino. Skladnost prevoda z izvirnikom mora nato pisno potrditi zastopnik sedeža, ki ga ima podjetje v Italiji.

Kaj so računovodski standardi? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Računovodski standardi so pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja, ki jih oblikuje Slovenski inštitut za revizijo. Slovenski računovodski standardi določajo strokovna pravila računovodenja ter dopolnjujejo in podrobneje opredeljujejo zakonske določbe in opredelitve. So torej pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. Skladno s 54. členom ZGD pa morajo družbe, katerih vrednostni papirji so uvrščeni na katerega od organiziranih trgov vrednostnih papirjev v državah članicah Evropske skupnosti in so zavezane h konsolidaciji na podlagi 56. člena ZGD, sestaviti konsolidirano letno poročilo iz sedmega odstavka 56. člena ZGD v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP). Poleg navedenih družb iz prejšnjega odstavka sestavljajo računovodska poročila iz prvega odstavka 60. člena ZGD v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja tudi: banke, zavarovalnice, in druge družbe, če tako odloči skupščina družbe, vendar najmanj za pet let. Tako kot določa 54. člen ZGD Slovenski računovodski standardi v zasnovi ne smejo biti v nasprotju z MSRP.

Pri pripravi računovodskih izkazov je treba upoštevati načela nacionalnih pravnih predpisov iz civilnega zakonika. Ti predpisi so včasih nepopolni ali jih je težko uporabljati. Da bi rešil te težave, je italijanski računovodski organ (Organo Italiano di Contabilità, OIC) pripravil smernice, poimenovane nacionalni računovodski standardi (Principi Contabili Nazionali). Namen teh standardov je povezati predpise civilnega zakonika, pojasniti njihove vsebine in določiti način priprave letnih računovodskih izkazov.

Pravni standardi in nacionalni računovodski standardi se uporabljajo za podjetja vseh pravnih oblik in velikosti.

Vzporedno z nacionalnimi računovodskimi standardi obstajajo tudi Mednarodni računovodski standardi MRS/MSRP, ki jih je pripravil UOMRS (Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde), katerega del je tudi OIC. Nastali so zaradi potrebe po celostnem, usklajenem in mednarodno priznanem svežnju računovodskih standardov, s pomočjo katerega bodo računovodski standardi na evropski ravni usklajeni, računovodski izkazi evropskih podjetij pa bolj primerljivi.

Ta načela so po navodilih Evropske unije obvezna tudi v Italiji za: družbe, ki kotirajo na borzi, družbe z razpršenimi finančnimi instrumenti, banke, borzno posredniške hiše, družbe za upravljanje, regulirane finančne institucije, zavarovalnice, ki kotirajo na borzi in tiste, ki ne.

Računovodsko poročanje - komu in kdaj je potrebno poročati? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Računovodsko poročanje je v domeni funkcije računovodskega informiranja. Za potrebe informiranja zunanjih uporabnikov morajo podjetja predložiti računovodske izkaze. Družbe in podjetniki morajo voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD, SRS ali MSRP, če zakon ne določa drugače. Na podlagi zaključenih poslovnih knjig je treba za vsako poslovno leto v treh mesecih po koncu tega poslovnega leta sestaviti letno poročilo. Konsolidirano letno poročilo je treba sestaviti v štirih mesecih po koncu poslovnega leta. Natančnejše določbe o predložitvi računovodskih izkazov za potrebe državne statistike in javne objave, ki jih je potrebno posredovati Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES),  so objavljene v Uradnem listu RS z naslovom "Navodilo o predložitvi letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb, zadrug in samostojnih podjetnikov posameznikov".

Podjetje pa mora poleg predložitve računovodskih izkazov poročati tudi za namene davčnih zahtev. Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za odbitke, kakor tudi skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij. Poleg obračuna DDV morajo pravne osebe predložiti tudi obračun davka od dohodkov pravnih oseb.

V kolikor se omejimo na pomembne datume, ki jih morajo upoštevati pravne osebe (fizične osebe, ki opravljajo dejavnost imajo drugačne obveze), moramo biti pozorni na naslednje:

  • Zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb mora predložiti obračun davka od dohodkov pravnih oseb (davčni obračun) davčnemu organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, če ima davčno obdobje enako koledarskemu letu (davčno obdobje je skladno z 10. členom ZDDPO-2 enako koledarskemu letu).
  • Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta in je enako poslovnemu letu, predloži davčni obračun najpozneje v treh mesecih od začetka tekočega poslovnega leta za preteklo poslovno leto.
  • Če z ZDDV-1 ni določeno drugače, mora davčni zavezanec predložiti obračun DDV do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, ne glede na to, ali je za davčno obdobje za katero predloži obračun, dolžan plačati DDV.
  • Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije znotraj EU, in je dolžan predložiti rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena ZDDV-1, mora predložiti obračun DDV do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
 

Davčno obdobje za potrebe obračuna DDV je skladno z 89. členom ZDDV-1 koledarski mesec. V primerih kadar davčni zavezanec, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno €210.000 je davčno obdobje koledarsko trimesečje.

Za davčnega zavezanca, ki šele začne opravljati obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec. Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji ter za osebe iz tretjega odstavka 88. člena ZDDV-1 je davčno obdobje koledarski mesec.

Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za obračunavanje DDV v trimesečnem davčnem obdobju, se lahko odloči za obračunavanje DDV v enomesečnem davčnem obdobju. V tem primeru mora pisno obvestiti pristojni davčni organ v roku 15 dni pred prehodom na mesečni obračun DDV. Obdobje obračunavanja DDV po tem odstavku ne sme biti krajše od 12 mesecev.

Davčni zavezanec mora obračun davka na dodano vrednost predložiti davčnemu organu v elektronski obliki prek sistema eDavki.

Oddaja potrjenih računovodskih izkazov pri Poslovnem registru (Registro delle imprese) zadevne gospodarske zbornice glede na sedež podjetja:

Računovodski izkazi so dokument, s katerim se prikazujejo premoženjski in finančni položaj ter poslovni izid poslovnega leta (Bilanca stanja + Izkaz poslovnega izida). Pri sledečih oblikah podjetja so za oddajo letnih računovodskih izkazov zadolženi upravitelji (v nekaterih primerih tudi stečajni upravitelji ali člani nadzornega odbora):
  • Delniške družbe (SpA)
  • Komanditne delniške družbe (Sapa)
  • Družbe z omejeno odgovornostjo (Srl)
  • Zadružne družbe
  • Evropsko gospodarsko interesno združenje (GEIE)
  • Konzorcijske družbe
  • Skladi za lirično glasbo (16. čl Zak.odl. 367/96)
 

Tuja podjetja, ki imajo drugi sedež v Italiji, morajo v skladu s čl.2506 Civilnega zakonika in čl. 41 Zak. Odl. št. 87/92 objaviti računovodske izkaze družbe in morebitne konsolidirane računovodske izkaze. Računovodski izkazi, konsolidirani računovodski izkazi in pojasnila k le-tem morajo biti prevedeni v italijanščino. Skladnost prevoda z izvirnikom mora nato pisno potrditi zastopnik sedeža, ki ga ima podjetje v Italiji.

  • Upravni odbor ali edini upravitelj mora poskrbeti za pripravo načrta računovodskih izkazov in poročila o poslovanju (Pojasnila k izkazom) v roku 30 dni od datuma skupščine za odobritev le-teh (čl. 2429 pogl.1 civilnega zakonika), ki jo skličejo upravitelji, vsekakor pa ne po 31. marcu, saj se mora skupščina sestati v roku 120 dni po zaključku poslovnega leta (čl. 2364 pogl. 2 civilnega zakonika), torej najkasneje do 30. aprila. Računovodski izkazi kapitalskih družb in zadružnih družb se morajo oddati najkasneje 30 dni od datuma zapisnika skupščine za odobritev računovodskih izkazov, za družbe GEIE pa je rok 4 mesece od zaključka poslovnega leta. Če je zadnji dan roka sobota ali praznik, se oddaja računovodskih izkazov upošteva za veljavno, če se slednji oddajo prvi delovni dan po prazniku (čl. št. 3 OPR 558/99).
 
Pri oddaji je treba predložiti sledečo dokumentacijo:
  • obrazec B,ki ga je treba oddati v elektronski obliki skupaj z digitalnim podpisom
  • kopijo računovodskih izkazov: Bilanco stanja, Izkaz poslovnega izida, Pojasnila k računovodskih izkazom
  • zapisnik redne skupščine, ki odobri računovodske izkaze
  • poročilo o poslovanju v skladu s čl. 2428 Civilnega zakonika in čl. 2435 bis Civilnega zakonika(razen v primerih oddaje skrajšanih računovodskih izkazov)
  • poročilo Nadzornega sveta, če družba ima ta organ
  • poročilo o potrditvi računovodskih izkazov (za družbe, ki kotirajo na borzi).
 

Družbe, ki poslovno leto zaključijo z dobičkom, morajo navesti, kako bo ta uporabljen. Če se dobiček razdeli med delničarje, je treba zapisnik redne skupščine, na kateri so delničarji odobrili razdelitev dobička, predhodno vložiti pri Registrskem uradu – Urad za zasebne listine (Ufficio del Registro – Atti privati) najkasneje 15 dni po odobritvi računovodskih izkazov. Vso dokumentacijo je treba oddati v elektronski obliki z digitalnim podpisom.

Davčno napoved, napoved DDV in napoved deželnega davka na proizvodne dejavnosti (IRAP) je treba predložiti najpozneje do 30.septembra tekočega leta za preteklo leto (čl.2 OPR 322/1998). Družbe, podjetniki in fizične osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, morajo napoved predložiti v elektronski obliki, medtem ko jo lahko druge fizične osebe oddajo pri banki ali poštnem uradu. Obrazci so na voljo pri uradih Agencije za prihodke (Agenzia delle entrate). Napoved, ki se predloži do 90 dni (29. decembra) po izteku predpisanega roka se šteje za pravočasno vloženo, vendar mora v tem primeru zavezanec plačati denarno kazen zaradi zamude. Za zavezanca, ki napoved predloži po 90 dneh od izteka predpisanega roka, se šteje, da davčne napovedi ni predložil, kljub temu pa Agencija za prihodke pobere davke na podlagi navedenih obdavčljivih prihodkov. Zavezanec lahko napoved dopolni oziroma popravi s predložitvijo nove napovedi najkasneje do 30. septembra naslednjega leta (npr.: če je vložil napoved za leto 2011 do 30.09.2012, lahko najkasneje do 30.09.2013 vloži dopolnilno napoved, s katero popravi napake ali izpuste ter tako plača dodatne zneske, manjše sankcije in obresti). Podjetja, samostojni podjetniki in zasebniki se za predložitev napovedi v elektronski obliki obrnejo na usposobljene posrednike (stanovska združenja, komercialiste, centre za davčno pomoč).

Podjetja, samostojni podjetniki in zasebniki morajo najkasneje do konca februarja tekočega leta predložiti letno prijavo podatkov DDV za prejšnje leto v elektronski obliki (čl. 8-bis OPR 322/1998). Tega jim ni treba storiti, če do konca februarja predložijo letno napoved DDV.

Najkasneje do 30. aprila morajo podjetja in samostojni podjetniki predložiti listino nabav in DDV operacij, izvedenih v prejšnjem letu. Navesti se morajo vse operacije, za katere je nujna izdaja računa, in operacije, ki presegajo 3.600 evrov in ki niso utemeljene z izdanimi računi.

Zakaj je pomembna amortizacija in način amortizacije? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Amortizacija vsebinsko pomeni zbiranje denarja za nadomestitev vrednosti obrabljenih osnovnih sredstev. Denar za nakup novega sredstva podjetje zbira na način, da vračunava stroške amortizacije kot zneske nabavne vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih sredstev s končnimi dobami koristnosti, ki v posameznih obračunskih obdobjih prehajajo iz teh sredstev v nastajajoče poslovne učinke. Stroški amortizacije torej vplivajo na zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev in posledično prenašanje vrednosti osnovnih sredstev na proizvedene učinke.

Stroški amortizacije se lahko zadržujejo v vrednosti nedokončane in dokončane proizvodnje, preden se pojavijo med poslovnimi odhodki in vplivajo na poslovni izid posameznega obračunskega obdobja. Ali so stroški amortizacije neposredno odhodki obdobja ali se vključujejo v vrednost zalog nedokončane in dokončane proizvodnje je odvisno od metod vrednotenja zalog dokončane in nedokončane proizvodnje.

Podjetje mora samostojno določiti metodo amortiziranja, letne amortizacijske stopnje in razporeditev letne amortizacije na posamezna obračunska obdobja. Navedene odločitve vplivajo na višino letnega zneska amortizacije.

Podjetje lahko kot metodo obračunavanja amortizacije izbere: enakomerno časovno amortiziranje, metodo padajočega amortiziranja in funkcionalno amortiziranje (znesek amortizacije je odvisen od intenzivnosti uporabe sredstva). Amortizacijske stopnje, ki so predpisane pri sestavljanju davčne prijave, niso tudi podlaga za amortiziranje v knjigovodskih razvidih poslovnega izida.

Skladno z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) se amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev, neopredmetenih sredstev in naložbenih nepremičnin kot odhodek prizna v obračunanem znesku z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišjih amortizacijskih stopenj iz petega odstavka 33. člena ZDDPO-2. Ta določa, da so najvišje letne amortizacijske stopnje naslednje:
  • gradbeni objekti, vključno z naložbenimi nepremičninami 3%;
  • deli gradbenih objektov, vključno z deli naložbenih nepremičnin 6%;
  • oprema, vozila in mehanizacija 20%;
  • deli opreme in oprema za raziskovalno dejavnost 33,3%;
  • računalniška, strojna in programska oprema 50%;
  • večletni nasadi 10%;
  • osnovna čreda 20% in
  • druga vlaganja 10%.

Postopek amortizacije je določen v 2426. členu civilnega zakonika za pripravo letnega računovodskega izkaza. Amortizacija je načrt postopnega odplačevanja dolga v rednih obrokih. Načrt za odplačilo dolga za vsako obdobje odplačevanja (mesec, tri mesece, pol leta) določa znesek obrokov (razdeljen na delež glavnice in delež obresti), odplačani dolg in preostalo glavnico (delež glavnice, ki jo mora dolžnik še plačati).

Druga stvar je amortizacija, ki jo določa davčni zakonodajalec in se uporablja za določitev davčne osnove za poravnavo davčnih obveznosti.

Računovodska amortizacija je prosta (razen nekaterih omejitev na podlagi civilnega zakonika v zvezi z dobrim imenom); davčna pa se izvaja na podlagi tabel in amortizacijskih koeficientov, določenih v ministrski uredbi D.M. z dne 31. decembra 1988, ki navajajo največji delež, ki se lahko odbije za določitev obdavčljivega dohodka pravnih oseb. Podjetjem davčne stopnje pogosto ustrezajo tudi za računovodsko amortizacijo in jih uporabljajo prostovoljno. Stopnje amortizacije nepremičnin, naprav, strojev in drugih premičnin se odštevajo od davčnega obdobja, v katerem se stvar uporabi, po stopnji, določeni v tabeli iz ministrske uredbe D.M. z dne 31. decembra 1988. Z novo ureditvijo davčne amortizacije na podlagi zakona št. 244/2007 so odpravljeni:
  • odbitki neračunovodskih amortizacij. Davčna stopnja ne more biti višja od računovodske.
  • predhodne amortizacije. Omogočala je do dvakratno povečanje stopenj v primerjavi z rednim v prvih treh letih od nakupa blaga.
  • pospešene amortizacije. Pospešena amortizacija je omogočala neomejeno amortizacijo, da bi prikazala večjo obrabo blaga v primerjavi s stopnjami v tabeli.
 
Primer amortizacijske tabele iz ministrske uredbe D.M. z dne 31. decembra 1988:
HOTELI, RESTAVRACIJE, GOSTILNE IN PODOBNE DEJAVNOSTI
Zgradbe                                                                               3 %
Lahke zgradbe (nadstreški, lope itd.)   10 %
Pohištvo in notranja oprema                                           10 %
Perilo                                                                                   40 %
Oprema (posoda, pribor, kuhinjski pripomočki)          25 %
Splošne naprave (ogrevanje, klimatizacija)                  8 %
Posebne naprave (sanitarije, kuhinja, hladilnik, dvigala, tovorna dvigala, telefoni, domofoni, zvonci in podobno)   12 %
Elektromehanski pisarniški stroji in
Elektronski pisarniški stroji, vključno z računalniki in 
Elektronski telefonski sistemi                                           20 %
Tovorna motorna vozila (težka motorna vozila, viličarji, notranja prevozna sredstva)   20 %
Motorna vozila, vozila z motorjem in podobno              25 %