Pri finančni analizi je ključni korak ocena denarnih tokov od investicije. Pri tem je potrebno upoštevati dvoje:

1. Pri oceni investicije vedno upoštevamo denarne tokove v zvezi z investicijo. Pri tem upoštevamo tekoče cene (torej upoštevamo inflacijo oz. predvideno gibanje cen in stroškov) in ne stalnih cen. Denarni tokovi so lahko negativni (če »gre denar iz podjetja«) ali pa pozitivni (če »pride denar v podjetje«).

2. Pri oceni investicije upoštevamo samo dodatne denarne tokove, ki so posledica investicije. V tem kontekstu so določene posebnosti:

• Oportunitetni stroški. Če npr. podjetje obstoječe poslovne prostore oddaja v najem, potem pa se odloči da bo tam izvedlo določeno investicijo, je potrebno izgubo najemnine upoštevati kot negativen denarni tok zaradi investicije. Podobno je, če staro investicijo nadomestimo z novo in zaradi tega izgubimo denarne tokove od stare investicije.

• Zunanji učinki investicije. Ti so lahko pozitivni (npr. zaradi investicije podjetje izboljša svoj tržni položaj in posledično dosega boljše cene tudi za svoje druge izdelke) ali pa negativni (npr. zaradi kanibalizma med proizvodi istega podjetja se ob novi investiciji prodaja ostalih proizvodov podjetja zmanjša). Te pozitivne ali negativne učinke je potrebno upoštevati kot denarne tokove investicij.

• Stroški, ki so v zvezi z investicijo nastali pred odločitvijo o investiciji, se ne upoštevajo kot denarni tok investicije, saj bi podjetji nastali ne glede na to, ali bi podjetje izvedlo investicijo ali ne.

Pri denarnih tokovih investicije ne upoštevamo denarnih tokov, ki so posledica financiranja investicije. Te stroške (WACC) implicitno upoštevamo kasneje pri aplikaciji investicijskih kriterijev.

Poenostavljeno rečeno denarni tok posameznega leta v času trajanja investicije ocenimo kot vsoto:

1. dobička iz poslovanja po davkih od investicije,
2. amortizacije zaradi investicije in
3. drugih učinkov investicije (oportunitetni stroški in zunanji učinki).

Primer izračuna denarnih tokov od investicije je prikazan v razdelku "Kako razporejamo denarne tokove v času?".

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pri finančni analizi investicije ločimo tri časovna obdobja oz. tipične denarne tokove v teh obdobjih, in sicer:

1. ob začetku investicije opredelimo začetni investicijski izdatek,
2. v času življenjske dobe opredelimo denarne tokove iz poslovanja in
3. ob koncu investicije opredelimo morebitne dodatne denarne tokove.

Pri investicijah, ki trajajo več let, je najbolj enostavno denarne tokove opredeliti po letih, ne glede na to, kdaj točno znotraj leta le-ti nastanejo. To je sicer poenostavitev, ki pa praviloma ne igra pomembnejše vloge pri investicijski odločitvi na podlagi investicijskih kriterijev.

Tako je najbolj enostavno, da za investicijo sestavimo prilagojen izkaz poslovnega izida po letih, izračunamo denarne tokove po letih in potem apliciramo investicijske kriterije.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pri investicijah se soočamo z več vrst tveganj, ko pa govorimo v finančnih tveganjih investicije, se le-ta lahko skrčijo na dve vrsti tveganj, ki pokrijeta vse: tveganja sprememb posameznih načrtovanih denarnih tokov in tveganje spremembe stroška financiranja (WACC). Prva tveganja so najbolj obsežna, saj do sprememb finančnega načrta investicije lahko pride zaradi sprememb vseh predpostavljenih parametrov investicijskega plana, in sicer npr.: sprememb prodajne cene, sprememb obsega prodaje, sprememb stroškov, sprememb končnih tržnih vrednosti osnovnih sredstev, lahko tudi sprememb davčne stopnje itd. Pri drugem tveganju pa lahko pride do povišanja (ali znižanja) povprečnega stroška kapitala (WACC), v kolikor se spreminja splošna raven obrestnih mer, tržno in specifično tveganje, itd.

Obvladovanje tveganj je pri investicijskem načrtovanju in implementaciji investicije zelo pomembno, pri čemer se pretežno ukvarjamo s tveganji, ki lahko povzročajo spremembe denarnih tokov investicije. Tveganja spremembe WACC lažje pustimo ob strani, če že pri začetni oceni WACC upoštevamo dolgoročno oceno teh stroškov, ne npr. izključno trenutnih tržnih razmer. Tako ne moremo izhajati iz nerealne predpostavke, da bo referenčna obrestna mera EURIBOR, ki je bila v letu 2009 na najnižjih ravneh v zgodovini, tako nizka celotno obdobje investicije.

Pri tveganjih spremembe denarnih tokov pa je predvsem pomembno, da že pri načrtovanju investicije oz. odločitvi o njeni realizaciji, ne izhajamo samo iz ene napovedi denarnih tokov, ampak lahko naredimo dvoje:

1. Naredimo analizo občutljivosti, t.j. pogledamo, kako bi na odločitveni rezultat (glej razdelek "Kako se odločamo na podlagi finančne analize?") vplivale spremembe vhodnih spremenljivk: npr. za vsako vhodno spremenljivko (prodajno ceno, stroške…) ocenimo vpliv na odločitveni rezultat, če se vhodna spremenljivka spremeni npr. za 10%, 20% in 30% navzgor in navzdol. Tako ugotovimo, od katerih spremenljivk je rezultat naše investicije še posebej odvisen in smo nato v času realizacije investicije na to spremenljivko se posebej pozorni. V tem koraku se lahko tudi odločimo, da glede na nakazano občutljivost uspešnosti investicije ne želimo tvegati in investicije ne izvedemo.

    

2. Naredimo analizo scenarijev, t.j. določimo npr. tri scenarije (slab, osnovni in dober), ker pri vsakem posameznem scenariju definiramo vrednosti vhodnih spremenljivk v primeru slabega, osnovnega in dobrega izida investicije. Tako dobimo tri scenarije s tremi končnimi rešitvami, kar nam poda oceno tveganja projekta in nam omogoča premislek o pripravljenosti prevzemati tveganje. V kolikor po treh scenarijih končni odločitveni rezultat ni bistveno različen, je tveganje investicije manjše, sicer je večje.