Članstvo je profitni model podjetja ali skupine podjetij, ki vpliva na cenovni model in se osredotoča na razdelitev ponudbe izbrani skupini potrošnikov. To je model, pri katerem so člani, s plačilom višje cene, upravičeni do posebnih storitev, ponudb in prednosti, ki niso na voljo nečlanom. Višjo ceno predstavlja provizija, ki jo je treba plačati za naročnino. Ta občutek bo uporabljen le, če je stranka pripravljena plačati več za dostop do določenih dodatnih storitev. Pristojbina jim bo tudi omogočila privilegiran dostop do posebnih popustov in ponudb. Članstvo je dobro znana metoda pridobivanja zvestobe kupcev. Članstvo daje strankam status in priznanje; v zameno za to bodo člani skušali spregledati negativne vidike ponudbe podjetja. Možen razlog za to je dojemanje boljše obravnave, saj imajo stranke pravico do višje kakovosti storitev. Podjetje, ki izvaja to strategijo, mora upoštevati specifično miselnost, ki se vzpostavlja med člani. Ker se mora podjetje ukvarjati s specifičnim „plemenom“, mora razviti bolj specifično tržno strategijo, ki bo usmerjena na to skupino kupcev. Internet je najučinkovitejši način za spodbujanje članstva v čim večjem številu strank. V programih članstva obstajajo slabe strani. Potrošniki lahko neradi sodelujejo v programih za članstvo, zlasti ko gre za članstvo v spletu.

Primer uporabe: AMAZON PRIME

Amazon je predstavil Amazon Prime leta 2005, program članstva, rezerviran za izbrano skupino strank, ki so pripravljene plačati pristojbino za dostop do ugodnosti. Članstvo zagotavlja vrsto prednosti, kot so: 1) brezplačna enodnevna dostava, 2) dostop do posebnih popustov 30 minut pred rednimi uporabniki, 3) brezplačen in neomejen prostor za shranjevanje v oblaku za osebne medijske vsebine. Amazonovo članstvo vključuje Amazon Video, trenutno pretočno platformo izbranih filmov in televizijskih oddaj brez dodatnih stroškov. Prvotna glasba je tekmovalec Spotify / Google Play Music, ki ponuja brezplačno pretakanje glasbe članom brez dodatnih stroškov. Uporabniki lahko tudi shranijo in prenesejo pesmi brezplačno. Letna članarina se razlikuje od države do države, uporabniki pa se lahko odločijo, da bodo zaračunali višjo skupno ceno in plačali mesečno ali plačali nižjo skupno ceno in plačali enkratno letno pristojbino. Brezplačen 30-dnevni preskus je na voljo vsem uporabnikom amazon.com, uporabniki pa se lahko odločijo, da članstva ne bodo nadgradili z brezplačne preizkusne na plačano članstvo.

Združevanje značilnosti je vrsta inovacij, ki vključuje tako obstoječe izdelke kot tudi nove izdelke. Združevanje značilnosti je združevanje že obstoječih značilnosti iz različnih virov v eno ponudbo. Je tudi oblika konkurence med blagovnimi znamkami, saj lahko podjetje, ki uspe najti najboljšo kombinacijo lastnosti, prevzame največji tržni delež. Uspešno poslovanje, ki želi ohraniti visoko rast tržnega deleža, mora izboljšati lastnosti produktov, nove značilnosti in boljše oblikovanje ter razlikovati med ponudbo in potrebami različnih tržnih segmentov. Bistveno je, da izdelek stalno posodabljate in dodajate nove funkcije, ki pred tem niso bile na voljo, in izboljšate funkcionalnost izdelka. Da bi se izdelek lahko izboljšal, bi to lahko poenostavilo in dopolnilo naloge, ki so jih potrošniki morali pred inovacijo izvesti z dvema ali več različnimi izdelki. Na ta način bodo nove izdelke še bolj privabili potrošniki, tržni delež pa bo nenehno naraščal. Podjetje lahko izboljša različne lastnosti izdelka, in sicer materiale, težo, dimenzije, vsestranskost, varnost, funkcionalnost itd.

Primer uporabe: GORILLA GLASS

Gorilla Glass je vrsta stekla, ki ga proizvaja družba Corning Inc. in je izdelana iz materiala, ki je tanek, lahek in izjemno odporen. V bistvu gre za izdelek, ki se uporablja na zaslonih mobilnih naprav, kot so mobilni telefoni, prenosni računalniki, tablični računalniki itd. Glavne značilnosti gorile stekla so trdnost in odpornost na praske, vse to skupaj z zmanjšano debelino stekla. Gorilla Glass ima veliko optično jasnost, zaradi česar je idealna izbira za visoke ločljivosti in 3D televizijske zaslone. Zahvaljujoč Gorilla Glass Corning je v letu 2011 ustvaril 0 mln EUR in se danes uporablja na več kot 500 mln različnih napravah. Gorilla Glass se uporablja za LG, Motorola, Asus, Apple, Samsung, Nokia in druge prenosne naprave.

Oglaševalski oglas je oblika oglaševanja, ki vključuje vstavljanje oglasa v spletno stran. Namen spletnih pasic je promet uporabnikov na spletni strani s povezavo na spletno stran oglaševalca. Oglaševanje na spletu s pasicami je eden najbolj priljubljenih načinov spletne promocije. Banner oglasi so imeli pomembno vlogo pri omogočanju hitrega razvoja plačanega oglaševanja na internetu. Prostor za banner lahko kupite na glavnih iskalnikih ali na spletnih straneh. Oglaševalski prostor lahko kupite po metodi „plačaj na klik“, zaradi česar je stroškovno učinkovitejša. Pasice morajo biti privlačne in dovolj privlačne, da lahko stranka klikne in obišče spletno stran podjetja. Zgodnje delo o tej temi, ki sta ga opravila Briggs in Hollis (1997), sta ugotovila povečanje ozaveščenosti o oglaševanju in dojemanju blagovne znamke do oglasov za spletne pasice za oblačila, pa tudi za tehnološko blago. Oglasne pasice delujejo kot vozila za neposredno trženje, vendar le, dokler jih gledalci kliknejo za prevoz na spletno stran oglaševalca, kjer se izvaja prilagojena tržna strategija. Ena od prednosti spletnega transparenta je, da se rezultati oglaševanja lahko spremljajo v realnem času, kar pomaga pri iskanju večje učinkovitosti in učinkovitosti. Mnogi uporabniki se zavedajo, da so oglasi, ki zavračajo dejstvo, da jih spletna stran dejansko moti. Spletni brskalniki pogosto vključujejo možnost »adblockerjev« programske opreme, da onemogočijo blokiranje slik iz izbranih spletnih mest. Livebanners predstavljajo oglasne pasice, ustvarjene dinamično v času prikaza, namesto da so programirane s fiksno vsebino.

Primer uporabe: EBAY

Ebay je eden največjih igralcev v panogi oglaševanja oglasnih pasic, ne samo v tem, kako vlagajo veliko denarja v prikazno oglaševanje, temveč tudi, kako oblikujejo oglasne pasice. Prodajo čustva in prav tako ustvarjajo potrebo v vsakem uporabniškem umu, ki vidi njihove oglase. S 168M aktivnimi kupci po vsem svetu in 1B live oglasi na platformi, Ebayhas vpogled v celotno izkušnjo kupca. Ebay razume, kaj pospešuje strast uporabnikov s svojimi raziskavami izdelkov in trendi nakupa. Kot marketinški partner imajo globoko razumevanje interesov in namenov uporabnikov, kar pomeni priložnosti za spodbujanje prodajnih in uporabnih vpogledov za blagovno znamko prodajalcev. Uspešna zbirka orodij Ebay, skupaj z neprecenljivimi podatki o namenih nakupovanja, pomaga vplivati ​​na pot nabave ciljnega trga v vsaki fazi.

Razširitev blagovne znamke je uporaba konsolidirane blagovne znamke za imenovanje novega izdelka. Nanaša se na eno od strategij razširitve podjetja, ki se ukvarja z blagovno znamko. Druge so ustvarjanje popolnoma nove blagovne znamke ali strategij za skupno blagovno znamko. V literaturi je mogoče razlikovati dve različni tipologiji podaljšanja blagovne znamke, vrstice in kategorije. V prvem primeru se razširitev izvaja v kategoriji, kjer je že prisotna, na primer z uvedbo nove sorte okusa, dodajanjem sestavine ali nove konfiguracije izdelka, da se doseže nov tržni segment. V kategoriji razširitev blagovne znamke se namesto tega blagovna znamka izkorišča za vstop v novo kategorijo izdelkov.
Strategija razširitve blagovne znamke ima veliko potencialnih prednosti:
- povečuje prepoznavnost blagovne znamke;
- pomaga podjetju pri pridobivanju novega znanja in izkušenj pri upravljanju blagovnih znamk;
- izkorišča ekonomije obsega;
- olajšuje sprejemanje novih izdelkov s strani potrošnikov;
- zmanjšuje stroške oglaševanja in promocije.

Vendar pa ima lahko ta strategija tudi nekaj pomanjkljivosti, če se ne uporabi na ustrezen način. Dejansko lahko povzroči zmedenost potrošnika, če se novi izdelek preveč razlikuje od kategorije referenčne znamke, morebitne škode za blagovno znamko, če nov izdelek ne uspe, izguba posebnega pomena znamke, če je razširitev preveč poudarjena. raznolika. Zato se diverzifikacija vrednosti ne more izvesti v vseh smereh; smer opredeljuje sama blagovna znamka, saj blagovna znamka ponavadi izvira iz izdelka ali storitve, ni pa izdelek ali storitev, ampak njen pomen. Razlogi za uporabo strategije razširitve blagovne znamke so rast in donosnost s povečanjem moči blagovne znamke.
Podaljšanja blagovnih znamk so čustvena tema, saj so prva priložnost, na kateri je identiteta blagovne znamke na novo definirana, ko se dvomijo vse nenapisane predpostavke, ki so že desetletja potekale o znamki znotraj podjetja.

Uporabniški priročnik: COCA -COLA

Podjetje Coca-Cola je vedno poskušalo izkoristiti prednosti lastne blagovne znamke, da bi uvedlo več različic svojih rednih izdelkov v smislu okusov in sestavin. V ta namen je leta 1982 Coca-Cola ustvarila svojo prvo linijo: Diet Coke / Coca Cola Light. To je različica vodilnega izdelka brez sladkorja.

Uporabniški priročnik: APPLE

Do leta 2011 je bila družba v bistvu na poti v računalniško področje in že znana, ker je enostaven za uporabo.
Leta 2001 je podjetje naredilo ugledni iPod, veliko dejanje razširitve skupine, saj priročna glasbena orodja še niso bila kategorija izdelkov podjetja.

Opredelitev blagovne znamke je zelo elastična, zato ima izraz različen pomen. Vsebina z blagovnimi znamkami je na splošno praksa trženja prek ustvarjanja vsebine, ki jo financira ali proizvaja oglaševalska družba. Vsebino z blagovnimi znamkami ustvarja in oglaševalec, ne pa nujno za spodbujanje, temveč za dvig ozaveščenosti s povezovanjem z medijskimi vsebinami, ki imajo enake vrednosti. Običajno studii ali umetniški producenti v celoti financirajo medijske vsebine, toda v blagovnih znamkah se velik del produkcije financirajo zasebna podjetja. Ta podjetja v bistvu ponujajo izdelek, ki ne spada v njihovo osnovno dejavnost in tradicionalno ponudbo izdelkov, hkrati pa izvaja tržno strategijo. Namen zabave z blagovnimi znamkami je ponuditi tržna sporočila z vključevanjem potrošnikov prek ustreznih platform vsebin namesto tradicionalnih načinov oglaševanja. Blagovna znamka lahko blagovnim znamkam pomaga doseči različne cilje: večjo prepoznavnost blagovne znamke, verodostojnost, ciljanje novih skupin, promocijo novih izdelkov in še več. Torej, kakšne blagovne znamke blagovnih znamk se odločijo proizvajati zelo odvisno od njihovega tržnega cilja. Ena od razlik med tradicionalnim trženjem in blagovno znamko je prehod s "push" na "pull" trženje. Vsebina z blagovno znamko je odvisna od stalne strategije pogovora, s končnim ciljem vzpostavitve dolgotrajnega odnosa s potrošniki.

Primer uporabe: RED BULL

Red Bull je podjetje za energetske napitke, ki se je zaradi velikih količin vsebin, ki jih ustvarja, dejansko preoblikovalo v medijsko družbo. Rdeči bik je znan po tem, da v zadnjih 20 letih proizvaja vsebine za promocijo svoje blagovne znamke, kjer je njihov logotip jasno viden, vendar pijača skoraj nikoli ni omenjena. Rdeči bik je ustvaril celoten življenjski slog okoli blagovne znamke, tako ljudje mislijo, da je podjetje več kot le proizvajalec energijskih pijač. Zavedanje blagovne znamke, ki jo je Red Bull vzpostavil zase, je ogromno.

Izraz »vzvod blagovne znamke« se nanaša na prakso dajanja blagovne znamke v drugo podjetje, da bi izboljšali njegovo podobo in ugled. Združenje blagovnih znamk, ki ga je treba opredeliti kot vzvod blagovne znamke, mora podjetje aktivno iskati, zato so iz te opredelitve izključene vse naključne povezave med dvema podjetjema. Vzvod blagovne znamke je pomemben način za uvedbo izdelka, saj potrošnikom daje občutek poznavanja prek pozitivnih značilnosti že znane blagovne znamke. Potreba po razširitvi baze strank, izkoriščanju ugleda uveljavljenih blagovnih znamk, predstavlja posebno naraščajočo rastočih podjetij. Do nedavnega so bila partnerstva med blagovnimi znamkami horizontalna in vertikalna partnerstva; danes se pojavljajo »lateralna« partnerstva, pri katerih se blagovna znamka deli med različnimi sektorji. Tržni vzvod se lahko nanaša na združenje blagovnih znamk s 4 makro elementi: ljudi, kraje, dogodke / kampanje ali druge blagovne znamke. Bistveno je opredeliti značilnosti, ki jih mora imeti blagovna znamka, da bi jih lahko druga podjetja učinkovito izkoriščala. Da bi bila privlačna za stranke, mora imeti blagovna znamka močno podobo, identiteto in zaznano kakovost. Prednosti vzvoda blagovne znamke je mogoče ugotoviti z analizo neposrednega vpliva na potrošnike in na podjetje. Z vidika kupcev je učinek vzvoda blagovne znamke učinkovit, če poenostavi nakupni proces, saj jim pomaga prepoznati lastnosti izdelka, povezanega z določeno blagovno znamko. Prednosti za podjetje izhajajo iz vzdrževanja trenutnega konkurenčnega položaja. Podjetje uporablja vzvod blagovne znamke kot orodje za ohranjanje kupčeve lojalnosti in zaščito konkurenčnega položaja. Druga prednost je rast trga: eden ključnih ciljev podjetja je rast prihodkov, ki jo je mogoče doseči s širitvijo baze strank. S tem, ko drugim omogočajo uporabo blagovne znamke, ga lahko opazijo tudi potrošniki zunaj tradicionalno usmerjenega tržnega segmenta. Blagovna znamka podjetja pogosto ne more vstopiti v nove tržne segmente z novimi izdelki, ker nima tehničnih veščin ali specifičnega znanja, kar povzroča neuspeh svoje strategije. Pridobitev verodostojnosti za nove izdelke bo tudi ovira za blagovno znamko. Iz teh razlogov bo menilo, da je veliko bolj koristno izkoristiti sistem upravljanja blagovne znamke že uveljavljenega podjetja.

Primer uporabe: SHELL IN FERRARI

Shell je multinacionalka, ki deluje v naftni industriji. Od leta 2013 je Shell uradni dobavitelj Ferrarijeve dirkalne ekipe in z uvedbo novega izdelka Shell V-Power, za katerega je značilna visoka zaznana kakovost, je uspelo pritegniti nove stranke s prepričanjem o superiornosti svojega bencina, s trdnim argumentom, ki ga daje prisotnost znamke Ferrari.

Co-branding ni nič drugega kot "zavezništvo dveh ali več znanih blagovnih znamk, ki so predstavljene skupaj s potrošnikom, kar povzroča novo ponudbo ali ponudbo, za katero menijo, da je drugačna od potrošnika, zahvaljujoč podpori in prisotnosti druge blagovne znamke ( (Hillyer, et al., 1995, str. 123). Ta opredelitev opozarja na koncept strateškega zavezništva, medtem ko tega ne delijo vsi znanstveniki, ki se ukvarjajo s co-brandingom. Nekateri izmed njih pravzaprav predstavljajo samo ploščice dveh znamk ali pa samo splošno tržno orodje. Koncept co-brandinga je strogo povezan s pomenom vrednosti blagovne znamke: komunikacija prek co-brandinga je pravzaprav koristna za razširitev ponudbe blagovnih znamk, povečanje ugleda samih blagovnih znamk, vstop na nove trge, obnovi svojo podobo, poznajo in prevzamejo nove tehnologije ter zmanjšajo stroške z ekonomijo obsega in / ali delitvijo (Bertoli, et al., 2014). Še posebej, co-branding omogoča povečanje vrednosti izdelka s povezovanjem dveh blagovnih znamk z obstoječo močno ponudbo vrednosti blagovne znamke. Obstajajo različne vrste co-brandinga: ekskluzivno: cilj je ponuditi izdelek višje kakovosti z edinstvenim položajem, ki izhaja iz izmenjave pozitivne vrednosti med obema znamkama; neizključno: kadar je mogoče povezati blagovno znamko z različnimi izdelki znotraj kategorije; funkcionalni: cilj je prenesti koncept povečanja pozitivne vrednosti z uporabo opredmetenih elementov; simbolično: povezovanje blagovne znamke z izkustveno in afektivno vrednostjo s produktivno blagovno znamko, ki ohranja vlogo razvoja celotnega produkta. Glavne koristi za potrošnike so: poenostavitev postopka nakupa; zmanjšanje zaznanega tveganja; prepoznavnost in priznanje blagovne znamke kot jamstvo kakovosti; simbolične, psihološke in izkustvene koristi. Podjetje pridobiva s souporabo blagovne znamke z možnostjo razlikovanja in krepitve podobe svoje blagovne znamke, vstopa na nove trge, novih distribucijskih kanalov in novih kupcev, povečuje prepoznavnost blagovne znamke. Vendar bi to lahko imelo nekatere negativne posledice, če se ne uporabi na najboljši način: omenimo nekaj primerov, možnost, da izvirajo združenja, ki izčrpavajo podobo blagovne znamke, v primeru, da se druga ne zaznava. standardov. Še eno tveganje je tako imenovani »halo efekt« in se zgodi, ko ena od znamk prikrije drugo, kar ustvarja občutek zmede v mislih potrošnikov. Končno se lahko zgodi, da simbolična vrednost, ki jo potrošniki povezujejo z blagovnimi znamkami partnerjev, ni združljiva.

Primer uporabe: MILKA IN PHILADELPHIA

Milka je vodilna v proizvodnji čokolade v Evropi in ima zelo močno podobo blagovne znamke; Philadelphia je revolucionirala način kuhanja s predstavitvijo edinstvenega izdelka po vsem svetu. Oba sta predstavila nov izdelek: Philadelphia z Milka čokolado. združuje njihovo spretnost in predstavlja inovativen in vrhunski izdelek. Milka je prinesla svoj okusni atribut, ki potrošnike vodi k impulznemu nakupu, kar jim omogoča hiter vstop na trg in hitro širjenje. Namesto tega si Philadelphia prizadeva za ciljno usmerjenost svojih kupcev k celovitosti izdelkov.

Platforme za sodelovanje zagotavljajo nabor orodij in informacijsko okolje za sodelovanje med podjetji. Sodelovalne platforme se lahko osredotočijo na specifične funkcije, kot so načrtovanje sodelovanja in inženiring, ali na zagotavljanje projektne podpore z virtualnim timom svetovalcev. Poslovne priložnosti, ki se pojavljajo za podjetja na platformah za sodelovanje, vključujejo upravljanje platforme in prodajo specializiranih orodij (za oblikovanje, potek dela, upravljanje dokumentov) (Timmers, 1998). Platforme za sodelovanje so lahko tudi notranje. Izraz se v tem primeru nanaša na kategorijo poslovne programske opreme, ki dodaja delovne procese zmožnostim socialnega mreženja. Te platforme za sodelovanje med zaposlenimi imajo za cilj spodbujanje inovativnosti z vključevanjem upravljanja znanja v poslovne procese, da lahko zaposleni delijo informacije in učinkoviteje rešujejo poslovne težave.

Primer uporabe: DEUTSCHE TELEKOM

Podjetje Deutsche Telekom je s svojim Telekomom Data Intelligence Hub (Telekom DIH) predstavilo platformo za varno izmenjavo podatkov. Razlika je v tem, da podatkovni promet poteka neposredno in izključno med podjetji, ki zagotavljajo podatke, in njihovimi partnerji s šifriranjem od konca do konca, ne da bi bilo treba podatke hraniti navzven ali centralno. Podjetja, ki zagotavljajo podatke, ostanejo v popolnem nadzoru nad svojimi podatki in lahko ves čas nadzorujejo, kdo ima dostop do podatkov in v kakšnem obsegu. To služi poenostavitvi izmenjave podatkov med proizvajalci in dobavitelji, na primer pri načrtovanju, proizvodnji in logistiki. Telekom DIH tako zagotavlja ključni element, ki je potreben za digitalno tovarno. Telekom DIH poleg enostavne souporabe podatkov omogoča tudi enostaven dostop do orodij za obdelavo in analizo podatkov, kot so storitve »interneta stvari« in aplikacije za strojno učenje in umetno inteligenco.

Oglaševanje s ciljno usmerjenostjo na vsebino vključuje ujemanje pomena in vsebine spletne strani z določenim oglasom. To podjetjem omogoča, da posredujejo ciljane in natančne oglase, odvisno od vsebine, ki jo išče uporabnik. Informacijska in komunikacijska tehnologija postopoma nadomešča fizično oglaševanje s spletnim ciljnim oglaševanjem. Spletni formati so močna gonilna sila pri ciljnem oglaševanju. Glavni iskalniki sodelujejo pri ciljanju po vsebini in drugih oblikah oglaševalskih storitev. Spletne storitve nenehno ustvarjajo nove tržne priložnosti za korporacije z razvojem tehnologij, ki jim omogočajo zbiranje informacij o uporabnikih. Te storitve podjetjem ponujajo ne samo iskalniki, ampak tudi socialna omrežja in mobilne aplikacije. Podjetja izkoriščajo ciljno oglaševanje, da bi omejili zapravljene oglase in izboljšali učinkovitost celotne tržne strategije; na splošno izboljšano ciljanje povečuje dobiček vseh podjetij. Večina današnjih spletnih strani že uporablja tehnologijo ciljanja, da prepozna uporabnike, sledi njihovemu vedenju in jim končno zagotovi prilagojene ponudbe. Potrošniki bodo lahko imeli koristi od ustreznejših oglasov, vendar pa tudi negativne posledice: število oglasov se lahko poveča, vendar imajo večje možnosti, da bodo prejemale manj priljubljene oglase, kot če je ciljanje manj natančno.

Primer uporabe: GOOGLE

Googlov poslovni model je močno odvisen od oglaševanja vsebine. Podjetje ponuja ciljane oglase na več načinov:
1) Kontekstualno ciljanje: Googlova tehnologija uporablja analizo ključnih besed, velikost pisave in slog ter splošno strukturo povezave na spletni strani, da bi ugotovila, kaj je in natančno ujemala oglase na vsaki strani.
2) Ciljna usmerjenost na umestitve: s ciljno usmerjenostjo na umestitev se oglaševalsko podjetje na podlagi teme spletnega mesta odloči, kje postaviti oglase. Te so lahko manj pomembne in se ne ujemajo z vsebino spletne strani, vendar imajo podjetja večji nadzor nad tem, kje jih namestite.
3) Ciljanje na jezik: Googlova tehnologija lahko določi primarni jezik strani, da ciljno usmeri oglase v ustreznem jeziku.
4) Personalizirano oglaševanje: prilagojeno oglaševanje podjetjem omogoča, da dosežejo uporabnike na podlagi njihovih psihografskih značilnosti. Merila za profiliranje potrošnikov so interesi, demografija in druga merila. To je najbolj natančna oblika ciljnega oglaševanja, vendar je lahko manj učinkovita, ker lahko uporabniki izključijo prilagojeno oglaševanje. Ta tema je še posebej kritična, saj so bila nedavno vprašanja zasebnosti v središču številnih škandalov in ozaveščenost potrošnikov na to temo se je povečala.

Lojalnost kupcev je niz aktivnosti, ki temeljijo na programih nagrajevanja, namenjenih krepitvi odnosov med blagovnimi znamkami in strankami. Ta strategija temelji na zavedanju, da je ohranjanje obstoječih strank cenejše kot pridobitev novih zaradi učinkov zmanjšanja stroškov zaradi stroškov amortizacija stroškov pridobivanja kupcev v daljšem časovnem obdobju in izkušnje strank, zaradi katerih so cenejše za upravljanje (odjemalci). Zvestoba strank se doseže tako s ponudbo dragocenega izdelka kot s programi, ki temeljijo na spodbudah in ustvarjajo čustveno povezavo med kupci in podjetjem. Kadar je to mogoče, lahko celo preproste posebne ponudbe, rezervirane za posebne kupce, uporabimo za povečanje zvestobe kupcev. (Zunanji procesi) Kupci so prostovoljno vezani na podjetje in opravljajo večkratne nakupe. Nekatera orodja, ki se uporabljajo v strategijah zvestobe strank, so "kartice zvestobe", "programi nagrajevanja milj" in "klubske kartice", ki lastniku omogočajo dostop do znižanih cen in pridobitev nagrad pri doseganju določenih ciljev.

Primer uporabe: AMERICAN AIRLINES

American Airlines s programom AAdvantage® ponuja svojim strankam možnost, da zaslužijo milje na različne načine. Tako pri letenju z American Airlines in drugimi partnerskimi letalskimi prevozniki, kot tudi v več kot 1000 drugih načinih od najema avtomobilov do hotelskih rezervacij in večerij.
Zbrane milje lahko kupci uporabijo za pridobitev nagradnih letov, nadgradnjo v poslovnem ali prvem razredu, rezervacijo hotelov, najem avtomobilov ali za veliko maloprodajnih izdelkov. Podjetje je zagotovilo tudi dodatne ugodnosti za zveste stranke s statusnimi elitnimi programi, ki zagotavljajo 4 pasove s povečanimi ugodnostmi, v katerih so dani na podlagi porabljenega denarja in na prevoženih kilometrih. Prednosti vključitve v enega od teh pasov so številne in vključujejo brezplačno nadgradnjo za stranko, pa tudi za vse goste v višjem razredu, bonus za zbiranje milj, prednost pri prevzemu, prtljago po znižanih cenah ali brezplačno, prilagojena pomoč za rezervacije ali izmenjavo letov in druge dodatne ugodnosti.

CRM je podjetniški pristop za razumevanje in vplivanje na vedenje strank prek smiselne komunikacije. Temelji na široki paleti korporativnih strategij, osredotočenih na stranke. Cilji teh strategij so identifikacija, privlačnost, lojalnost in sodelovanje strank, da bi ustvarili večjo vrednost tako za podjetje kot za stranko. (Stranke) Te strategije so uspešne, ko so stranke zadovoljne s predlogom vrednosti in zveste podjetju in blagovni znamki. To pomeni, da lahko z družbo gradijo dolgoročne odnose. Koristi strank so bolj prilagojene, učinkovitejše in odzivnejše storitve, medtem ko podjetje povečuje zvestobo najbolj donosnih in strateško pomembnih kupcev, saj je z analiziranjem in poznavanjem značilnosti kupcev mogoče razviti ustrezne in ciljno usmerjene marketinške strategije. CRM ne vpliva na organizacijo podjetja samo z vidika kupca, temveč ima tudi pomembne učinke na izdelke in storitve, ki jih ponuja. Zahvaljujoč zbiranju podatkov na podlagi nastavitev in navad potrošnikov so storitve in proizvodi lahko bolje razviti in oblikovani tako, da ustrezajo njihovim pričakovanjem. Poleg tega lahko CRM poveča produktivnost s povečanjem kakovosti, ki jo zagotavljajo kupci. Nazadnje, pomožna aktivacija izdelka je pomemben del strategij CRM, ki se nanašajo na vodenje aktivnosti vodenja, vodenje, upravljanje, upravljanje pogodb, upravljanje storitev, upravljanje pritožb, interakcijsko upravljanje in upravljanje kanalov.

Primer uporabe: GENERAL MOTORS

GM je razvil GM BuyPower, internetni kanal, ki strankam omogoča iskanje vozila, ki ga želijo. Njihov prispevek zagotavlja tudi GM in trgovcem dragocene informacije o strankah. Kupci si lahko ogledajo vse prodajalce v izbrani poštni številki, ki nosijo vozilo, ki ga iščejo, lahko izberejo najbližjega prodajalca, prosijo za več informacij in zahtevajo najboljšo ceno prodajalca.
GM je zgradil tudi spletno orodje za skrb za stranke po nakupu, imenovano GM Owner Center. S pomočjo Centra lastnikov GM lahko stranke ustvarijo prilagojene profile vseh vozil GM, ki jih imajo v lasti. Ti profili zagotavljajo informacije o vozilu, sprožijo opomnike za vzdrževanje in spremljajo zgodovino storitev. Stranke lahko dostopajo tudi do digitalnih različic navodil za uporabo, videoposnetkov postopkov, opisanih v priročnikih, in drugih funkcij, kot so lokacije servisnih centrov. Podjetje GM OnStar lahko ponudi potencialno neomejene storitve. Skozi OnStar je GM uvedel številne komponente digitalne mreže zvestobe, vključno z vzpostavitvijo integriranega omrežja, ki povezuje podjetje z dobavitelji, partnerji, distributerji in kupci. GM je sprejel tudi novo formulo za upravljanje procesa dostave. Sistem OnStar lahko voznikom tudi omogoča, da komunicirajo na cesti s predstavniki storitev za stranke in prodajalci. Vizija podjetja za sistem OnStar je "vsakodnevno interakcija z vsemi strankami", cilj vseobsegajočega razvoja in prenove odnosov s strankami.

Od začetka strateškega trženja, začenši s petdesetimi leti, so podjetja imela izbiro, ali naj vodijo strategijo množičnega trženja (nediferencirano) ali segmentirajo trg med homogenimi skupinami potrošnikov, s poudarkom na enem ali več segmentih (diferencirano trženje). . Cilj segmentacije trga je zagotoviti sinhronizacijo med ponudbo ponudbe in potrebami povpraševanja. Skupino sestavlja skupina potrošnikov, ki si delijo skupno vedenje glede na posebne potrebe. Razdelitev širokih trgov v manjših segmentih, ki se med seboj bistveno razlikujejo, je glavni cilj učinkovitejšega odzivanja na potrebe strank. Podjetje lahko na splošno sprejme tri ravni segmentacije: popolna segmentacija (mikro-trženje) Vmesna segmentacija (tržno nišo) Brez segmentacije (množični marketing / nediferenciran) Proces de-segmentacije se nanaša na tretjo raven. Da bi bolje opisali ta proces, je pomembno analizirati dva ključna pojma: rekonstrukcijska strategija in množično trženje. Namesto segmentiranja potrošnikov med tem, kar jih razlikuje, je sprejet rekonstrukcijski pristop, tj. Osredotočanje na to, kar imajo skupno. To omogoča podjetjem, da povečajo bazo kupcev. Po besedah ​​Kim in Mauborgne (2009), avtorjev strategije »Blue Ocean«, se koncept rekonstrukcijske strategije nanaša na vizijo, kjer je strategija za ustvarjanje tržne strukture. Strategija Blue Ocean se osredotoča na razvoj nove množice strank, ki prej še niso obstajale, tako imenovane „ne-stranke“, tiste, ki jih igralci še niso izpodbijali. Po drugi strani pa koncept množičnega trga opredeljuje celoten trg kot ciljni segment in podjetje, ki si ga prizadeva, da vodi strategijo množičnega trženja. Z izvajanjem te strategije podjetje ne upošteva pomembnih razlik med različnimi tržnimi segmenti in oblikuje tržni načrt, ki bo dosegel največje število možnih kupcev. Hkrati bi moralo podjetje namesto segmentacije uvesti plemensko trženje, ustvariti skupnost okoli izdelka, ki ga ponuja, skupino ljudi z različnimi okusi, ozadji in vedenjem, hkrati pa deliti skupni interes ali strast za izdelek.

Primer uporabe: WALT DISNEY

Podjetje Walt Disney je eno najbolj znanih filmskih podjetij vseh časov. Dobro znani stavek »če lahko sanjate, lahko to storite« in izjava o poslanstvu »osrečuje ljudi«, je ustvarila kolektivno domišljijo in komunikacijsko strategijo, ki nenehno raziskuje temo sreče kot glavne vsebine svojih izdelkov. , da bi odgovorili na univerzalno potrebo. Zato je Walt Disney usmerjen na otroke in odrasle brez razlikovanja. Tematski parki so oprijemljiv dokaz Disneyjevega sveta, ustvarjenega, da prinese srečo vsaki družini.

Tradicionalna neposredna prodaja je prva oblika trgovanja, ki sega v obdobje krščanstva. Samo od dvajsetega stoletja pa je neposredna prodaja dobila pomembno vlogo. Pravzaprav je gospodarska kriza, povečanje brezposelnosti in potreba po prehranjevanju svoje družine omogočili in olajšali širjenje neposredne prodaje. Prve tehnike neposredne prodaje so bile v povojnem obdobju ustvarjene s strani najboljših ameriških prodajalcev, ki so odkrili, da izdelka, ki ga je lažje prodajati, ne bi smeli predstaviti z navedbo lastnosti, udobja in značilnosti, ampak jih je bilo treba predstaviti v da bi šla v eno željo. Na ta način je prišlo do prehoda iz tehnike, ki temelji na zadovoljevanju potrebe po tehniki, ki zadovolji željo. Neposredna prodaja je distribucija izdelkov in storitev končnemu potrošniku z zbiranjem naročil, ki običajno potekajo na sedežu potrošnika ali zunaj podjetij družb, ki uporabljajo prodajne zastopnike. Pravzaprav se prek neposredne prodaje preskoči tradicionalni distribucijski kanal s posredništvom. Neposredna prodaja, četudi je najstarejši model za predlog in prodajo blaga in storitev, je že na dveh načinih:

Vrata do vrat: predstavitev prodajalca v imenu podjetja, ki neposredno prodaja izdelke in storitve
posamezne potencialne stranke;
Prodaja za sestanek (strankarski načrt): poteka prek predstavitve, s strani odgovorne osebe, izdelkov in storitev skupini potencialnih strank, zbranih na domu gosta, ki se aktivira, da povabi in sprejme udeležence.
Ta vzorec omogoča ustvarjanje zelo strogega in zaupanja vrednega odnosa s stranko. Prodajalec lahko ponudi veliko večjo vrednost ponudbam, saj ve, kaj prodaja. Na ta način ima družba veliko več nadzora nad prodajo.

Primer uporabe: VORWERK

Vorwerk je nemško podjetje, ustanovljeno leta 1883. Njena glavna dejavnost je neposredna prodaja gospodinjskih izdelkov, kot so sesalniki in majhne naprave za kuhinjo. Ta način prodaje je bil izbran tako, da strankam omogoča, da spoznajo prednosti izdelkov v osebnem vzdušju, ki je domače. Cilj je torej prodaja od osebe do osebe, ki nam omogoča, da potencialni stranki zagotovimo popolno svetovanje.

V modelu do-it-yourself se del procesa ustvarjanja vrednosti prenese na stranko v zameno za nižjo ceno ponujene storitve ali izdelka. Samopostrežba je izraz, ki zajema idejo avtonomije. To je situacija, ko stranka služi sam brez pomoči spremljevalca. Do prejšnjega stoletja je bil uporabnik uporabljen za vstop v trgovino in prosi osebje za izdelek, ki ga je iskal. Stranka pričakuje, da bo prejela popolno storitev v vsaki trgovini, ki so jo obiskali. Samopostrežba izhaja iz potrebe po večji učinkovitosti in prihranku pri stroških, saj omogoča najem manj spremljevalcev, hkrati služi več strankam, je stroškovno učinkovita in izziva konkurente, ki ponujajo enake izdelke z nižjo ceno in hitrejšo storitev. Poleg tega, če je treba delavce ustrezno usposobiti in ustrezno obveščati, preden lahko vodijo stranko v svojih nakupih, to vodi v dolg in drag postopek, saj mora biti oseba usposobljena in pomagala razviti dobre prodajne sposobnosti. Da bi analizirali moč modela samopostrežbe, je bistvenega pomena razumeti različne korake, ki jih stranke opravijo, preden sprejmejo končno odločitev o nakupu, in razumeti, kako se lahko sooči s procesom odločanja in primerjavo. V samopostrežnem načinu se mora stranka naučiti le, kako proces deluje in kako najti informacije. Ko se to nauči, lahko analizira vse vrste izdelkov, ne da bi potreboval pomoč zaposlenega. Vendar pa mora biti sistem zasnovan tako, da ga lahko stranka enostavno opravi.

Primer uporabe: IKEA

IKEA ni spremenila samo trga, ampak tudi pristop k proizvodnji pohištva. Trgovine so velike zgradbe, ki so večinoma razdeljene na tri dele: razstavni prostor, skladišče in storitveno območje. Kupci morajo obiskati celotno razstavno območje po prisilni poti, izbira med pohištvom in dodatki. Večja posebnost je, da je tudi dostava in montaža izvedena s strani naročnika sama. Montaža je faza ločevanja; podrobna navodila in osnovna orodja se prodajajo s pohištvom. Kupci svoje pohištvo sestavljajo doma brez pomoči (na voljo je draga dostavna in montažna storitev, toda kupci se raje odločajo samostojno). S tem strateškim vzorcem, ki je v celoti glasoval za samopostrežbo, je IKEA postala vodilna na svetu na svojem trgu. Samopostrežba ni samo organizacijska logika trgovine, ampak tudi ključni dejavnik, ki razlikuje IKEA od vseh ostalih konkurentov, ki imajo izkušnjo z vrednostjo za stranko.

V teh letih izkušnje vedno bolj pridobivajo na pomenu, ko razmišljamo o procesu nakupovanja potrošnikov. Dejstvo je, da "tisto, kar ljudje resnično želijo, ni izdelek sam, ampak izkušnja, povezana z njim." (Lawrence Abbott). Zato se blagovne znamke vedno bolj trudijo, da bi zadovoljile potrošnike ne le s kakovostjo in funkcionalnostjo svojih izdelkov, temveč si prizadevajo prodati nekaj neopredmetenega, a nepozabnega. S tega vidika je upravljanje uporabniške izkušnje (Customer Experience Management - CEM) opredeljeno na naslednji način: »Izraz CEM predstavlja disciplino, metodologijo in / ali proces, ki se uporablja za celovito upravljanje interakcije med transakcijami in transakcijo med kanali in transakcijo s stranko podjetje, izdelek, blagovna znamka ali storitev. “(B. Schmitt). Vendar pa v skladu z logiko »prevladujoče storitve« organizacija ne more ustvariti vrednosti samo za potrošnike. Potrošniki so sami odgovorni za ustvarjanje lastnih izkušenj. Podjetja morajo preučiti svoje potrošnike, njihovo obnašanje in preference, pri čemer poskušajo zanje razviti vedno bolj prilagojene ponudbe, kar daje temeljnemu pomenu izkustvene vidike tega procesa. V knjigi »Gospodarstvo izkušenj« B. Joseph Pine in James H. Gilmore opisujeta, kako posameznik sodeluje v vseh vrstah izkušenj po modelu, zlasti:

- v zabavni izkušnji posameznik pasivno absorbira, kar se dogaja, skozi čutila (npr. poslušanje glasbe);

- v izobraževalni izkušnji posameznik absorbira dogodek tako, da aktivno sodeluje s telesom ali umom (primer na področju usposabljanja);

- v estetski izkušnji se posameznik fizično potopi v dogodek, vendar ostaja pasiven (na primer obisk umetniške galerije ali gledanje sončnega vzhoda ob morju);

- v izkušnji pobega: posameznik je popolnoma potopljen v izkušnjo in aktivno sodeluje (na primer casinò).

Družba mora zato vzpostaviti ne le, kakšne izkušnje želi ponuditi svojim strankam, temveč mora določiti tudi način, na katerega bodo morali sodelovati pri predlogu; bogatejše izkušnje vključujejo vidike vseh štirih področij. Druga pomembna klasifikacija izkušenj vključuje Bernda H. Schmitta, ki izkušnje razvršča v 5 strateških izkustvenih oblik: smisel (pomen): izkušnja, ki vključuje čute; Občutite (občutke): izkušnjo, ki vključuje čustva in čustva; Misli (misel): kognitivna izkušnja; Akt (dejanje): izkušnje, ki vključujejo telesnost; Povezovanje (razmerje): izkušnje, ki izhajajo iz interakcij in odnosov z drugimi. Družba mora zato predlagati izkušnjo kot proces, ki vključuje vse te elemente.

Primer uporabe: SEPHORA

Sephora je veriga parfumov, ustanovljena v Franciji leta 1973, ki revolucionira koncept skrbi za stranke s preoblikovanjem kozmetike v trgovinah. Prodajalci v trgovinah so opremljeni z iPodom, preko katerega lahko dostopajo do imetnikov kartice zvestobe in jih profesionalno in individualno spremljajo; v trgovinah so tudi mikro lokacije, kjer lahko stranke sledijo malim, a podrobnim tečajem ličenja. Najzanimivejši predlog verige pa je dokaz razširjene resničnosti, preko tehnologije kinect je mogoče poiskati idealno make-up z izbiro barv, ki so predlagane v virtualni paleti z opozorilom na zaslonu na dotik.

V nasprotju z modelom s fiksno ceno je model fleksibilne cene. V fleksibilnem modelu cen cena še ni določena, vendar se lahko izvedejo pogajanja med kupcem in prodajalcem. Kljub temu se dogovorjena cena ne more samovoljno odločiti, vendar mora obstajati določen cenovni razpon, ki ga je določil prodajalec pred pogajanji. Prilagodljiva strategija oblikovanja cen lahko podjetju pomaga pri diverzifikaciji strank na podlagi njihovih potreb po nakupu; npr. cena se lahko spremeni glede na število artiklov, ki jih je stranka pripravljena kupiti. Zdi se, da je ta model oblikovanja cen učinkovitejši za tiste sektorje, ki lahko prodajajo na spletu, kjer je predlagana cena določena z algoritmi. Za konkurenčnost na trgu mora podjetje, ki sprejema prilagodljivo ceno, analizirati:

- ciljni dobiček

- konkurenti, njihovo vedenje in strategija oblikovanja cen.

 Prožna strategija oblikovanja cen pomembno vpliva na dobiček podjetja, zato lahko določitev ciljnega dobička pomaga določiti pribitke, ki jih je treba uporabiti, in posledično cenovni razpon za ohranitev poslovanja. Pomembno je tudi opredeliti strategijo za ceno, ki jo ponujajo konkurenti. V ta namen je bistveno, da se določi model oblikovanja cen z nenehnim spremljanjem njihovega vedenja skozi vse leto. Razen dejanske cene mora podjetje razumeti strateško pozicioniranje konkurentov, saj bo pozicioniranje določalo drugačno cenovno politiko, če bodo sprejele cenovno vodstvo ali pa bodo razlikovale med ponudniki vrhunske kakovosti. Na trgu se pojavljajo nekatere posledice uporabe prilagodljivega oblikovanja cen. Preprosta primerjava, ki jo potrošniki lahko naredijo za izdelke z visoko elastično povpraševanjem, bo posledično prisilila prodajalce, da znižajo ceno. To pomeni, da bodo konkurenti, ki ne bodo imeli dostopa do tehnologije, da bi uporabili prilagodljiv model cen in zmanjšali proizvodne stroške, zapustili trg. Po drugi strani pa se zaradi velikih potencialnih strank ponujajo unikatni izdelki z neelastičnim povpraševanjem z višjimi cenami. V praksi prilagodljivo oblikovanje cen ni vedno ugodno za potrošnike.

Primer uporabe: RYANAIR

Nizkocenovna letalska podjetja ponujajo svoje storitve uporabnikom, ki uporabljajo prožno ceno. Pri enem letu je mogoče uporabiti do 20 različnih tarif na podlagi različnih dejavnikov, kot je nakup vnaprej, dolžine bivanja v destinaciji. Cene se spreminjajo po določenem algoritmu; ti algoritmi so poslovne skrivnosti, vendar obstajajo nekateri ponavljajoči se parametri:

- cena se poveča zaradi večjega zanimanja kupca za let,

- cena se poveča, če se posamezna pot išče večkrat na dan, to pomeni, da je naročnik nagnjen k nakupu

- če se obrestna mera odšteje od predhodno raziskanih datumov, če se interes stranke spremeni v druge datume.

V zadnjih letih je prišlo do eksplozije ponudb brezplačnih storitev, zlasti na internetu. Jasno je, da ponudba proizvodov ali storitev po ničelnih cenah povzroča veliko večje povpraševanje v primerjavi z enakimi proizvodi in storitvami, ki se ponujajo po kateri koli drugi ceni. Vendar pa se lahko vsakdo vpraša, ali je res mogoče ustvariti prihodek od brezplačne ponudbe izdelkov ali storitev. Ponavadi v prostem poslovnem modelu lahko vsaj en segment kupcev izkoristi brezplačno ponudbo in ta del kupcev, ki ne plačujejo, se financira iz drugega dela poslovnega modela ali drugega segmenta kupcev. Po mnenju Chrisa Andersona je rast novih brezplačnih ponudb tesno povezana z gospodarskimi posebnostmi digitalnega blaga in storitev. Infact, to orodje je značilno za tista podjetja, ki našim kupcem ponujajo skladiščne prostore po zelo nizki ceni, kar omogoča zmanjšanje stroškov izdelave nekaterih ponudb. Obstaja več vrst vzorcev tega poslovnega modela; najpomembnejši in uporabljeni, ki lahko uravnotežejo pojem »svobodni« s konceptom »vrednosti« so:

• Freemium;
• Multisided;
• Bait in Hook.

Vsak od teh poslovnih modelov je značilen z dvema različnima vrstama kupcev: brez plačilnih strank in s plačilnimi strankami. Zadnja kategorija podpira stroške podjetja za ustvarjanje izdelkov in storitev za vsako vrsto odjemalcev. Orodje vpliva tudi na ponujene izdelke: strogo so povezani z digitalno ponudbo, kot so prostor za shranjevanje, digitalne storitve ter socialne in komunikacijske storitve. Zadnji zanimiv element je model prihodkov: sestavljen je iz prostega dela in plačljivega dela, kot je naročnina.

Primer uporabe: SPOTIFY

Znana glasbena družba Spotify je prvo podjetje, ki je sprejelo brezplačni poslovni model. Infact, ponuja možnost, da poslušate vse pesmi in glasbo na svetu na brezplačen način. Formule, ki jih ponuja Spotify, so v bistvu dve: Free in Premium. Prva ne vključuje nobenih stroškov, vendar očitno nalaga nekatere omejitve uporabnikom, čeprav se je sčasoma bistveno razvila. Drugi namesto tega zahteva mesečno naročnino, s katero lahko izkoristite nekaj dodatnih funkcij, kot je poslušanje pesmi v načinu brez povezave ali pretakanje brez strehe s pametnih telefonov in tabličnih računalnikov. To je primer prostega vzorca v obliki večstranske platforme in je možen le prek digitalnega kanala.

Osnovna storitev je brezplačna, plačate več: to je v bistvu bistvo freemium poslovnega modela. Izraz "freemium" je skoval Jarid Lukin in ga je populariziral blog tveganega kapitala Fred Wilson in se nanaša na tiste poslovne modele, ki večinoma temeljijo na spletu, ki ponujajo brezplačne storitve vsem uporabnikom in možnost, po plačilu cene, da dostop do vrhunske storitve, ki je pridobitev širše in boljše storitve. Ponavadi je brezplačna storitev omejena z njeno uporabo. Na splošno se manj kot 10% uporabnikov odloči za dostop do premijske storitve, kar pojasnjuje, kako je trend uporabiti brezplačno storitev, če ni časovne omejitve za njeno uporabo kot prostega člana. Da bi bil ta poslovni model učinkovit, mora biti ta majhen del uporabnikov premije sposoben pokriti stroške največjega deleža uporabnikov, ki ne plačujejo. V modelu freemium so ključni parametri, ki jih je treba ovrednotiti:

- povprečni stroški storitve za brezplačno stranko;

- odstotke, s katerimi se prosti uporabniki pretvarjajo v plačilne stranke.

Trenutno lahko opredelimo štiri različne modele freemium:

- časovna omejitev;

- z omejeno funkcionalnostjo (npr. Spotify);

- omejevanje števila uporabnikov;

- omejitev vrste stranke.

Po mnenju Chrisa Andersona, znanega novinarja in urednika revije Wired od leta 2001 do 2012, je rast novih brezplačnih ponudb tesno povezana z gospodarskimi posebnostmi digitalnega blaga in storitev. Primer je stalno zmanjševanje stroškov spletnih prostorov za shranjevanje, kar omogoča zmanjšanje stroškov izdelave nekaterih ponudb. Sodelovanje je ključni pospeševalnik za freemium storitve, običajno igre. Obstajajo nekatere tehnike in strategije, ki vas uporabljajo, da ste vključeni med uporabo storitve. Pridobite eno teh tehnik. Igre, kot je zdrobitev sladkarij, vam omogočajo, da se ukvarjate, tudi če jih ne igrate, tako da počakate, da se življenja obnovijo.

Primer uporabe: CANDY CRUSH

 Candy Crush, je znana igra za sladkarije, ki se širi prek Facebooka, z več kot 45 milijoni uporabnikov na mesec, in 567 milijonov dolarjev dobička (proračun za leto 2013). Igra je brezplačna, lahko brezplačno prenesete aplikacijo za pametni telefon iz trgovine in začnete igrati popolnoma brezplačno. Kasneje, med igro, se morate soočiti z vse večjimi težavami, ki uporabnika silijo k večjemu naporu in večji uporabi časa; poleg tega je čas igranja omejen, ker ima igralec omejeno število poskusov premagovanja vsake stopnje; če želi igralec imeti več poskusov, ali če želi dobiti pomoč za dostop do naslednjih stopenj, je prisiljen plačati. Tudi takrat ni obvezno za vse uporabnike, da plačajo; tisti, ki se odločijo za plačilo, prispevajo k pokrivanju skupnega števila uporabnikov in ustvarjajo dobiček, ki presega 500 milijonov dolarjev na leto!

Gamifikacija je uporaba elementov igre in tehnik oblikovanja digitalnih iger pri problemih brez iger, kot so poslovni in družbeni vplivi. To je relativno nov izraz, ki je zelo tesno povezan z igrami in motivira ljudi v učnem procesu. Podjetja Gamification uporabljajo podjetja za izboljšanje angažiranosti uporabnikov, organizacijske produktivnosti, pretoka, učenja, zaposlovanja in vrednotenja zaposlenih, za motiviranje zaposlenih, za ustvarjanje zdrave konkurence med skupinami, za ustvarjanje buzz ali socialnih dokazov ter za spodbujanje zvestobe strank, med drugim enostavnost uporabe in uporabnosti sistemov, vadbe, prometnih kršitev in apatije volivcev. V glavnem se nanaša na proces ustvarjanja zabavnih, prijetnih in motivirajočih sistemov, storitev in dejavnosti. V okviru poslovnega modela se lahko procesi Gamification obrnejo na različne deležnike. Gamifikacija se imenuje zunanja, če je namenjena izboljšanju odnosa s strankami. Tehnike in orodja Gamification se uporabljajo za:

a) vključevanje potrošnikov v blagovno znamko: s spodbudami za sodelovanje v dejavnostih, ki jih organizira podjetje (stranke);

b) podpirati zvestobo strank in odnose s podjetjem (kupci in zunanji procesi);

c) Vključite potrošnike v vrsto dejavnosti in dejavnosti, ki omogočajo podjetju, da zbere veliko uporabnih podatkov (zunanjih in notranjih procesov).

d) inovativnost: možno je deliti ideje med podjetjem in potrošniki (ali skupnostjo), da bi inovacije in izboljšanje mehanizmov in notranjih procesov podjetja dosegli z vključevanjem akterjev in izmenjavo informacij (notranji procesi);

Elementi igre, ki jih lahko uporabite v procesu, so razdeljeni v tri kategorije:

• dinamična: meje, čustva, zgodba, napredek udeleženca in družbeni odnosi;
• mehanski: izzivi, motnje, konkurenca, sodelovanje, nagrade in nove kompetence;
• komponente: rezultati, avatar, šefov boj, nagrade, lestvice, ravni, točke in ekipa.

Primer uporabe: NIKE

V letu 2012 Nike lansira aplikacijo Nike + Fuelband: zapestnica, povezana s pametnim telefonom, meri gibanje potrošnika, porabljene kalorije, prevoženo razdaljo in čas. Vsi ti podatki, ustrezno analizirani neposredno iz aplikacije, vam omogočajo, da dobite rezultat, izražen v Nike Fuel. Uporabniki lahko prek aplikacije določijo svoje cilje, si ogledajo napredek, določijo zapise, delijo rezultate prek družabnih omrežij in se spopadejo s prijatelji. S tem postopkom Gamification potrošnikom pomaga spodbuditi spremembe v obnašanju, da bi ohranili njihovo zdravje in zdravje.

Vzvod podatkov o strankah je strateški model dvostranskega trga, kjer se z zbiranjem in organizacijo podatkov ustvarja nova vrednost. Prihodki izhajajo iz prodaje informacij zainteresiranim podjetjem tretjih oseb ali iz njihovega izkoriščanja za izboljšanje ponudbe izdelkov. Zbiranje podatkov se uporablja za profiliranje potrošnikov. Posamezni profili lahko vsebujejo na stotine različnih informacij. Glede na veliko število razpoložljivih podatkov je ocenjena rast 100% na leto. Ni presenetljivo, da imajo določene skupine zbiranja podatkov specifična imena: »Big Data« je izraz, ki se uporablja za opis celotne podatkov, ki jih ni mogoče izračunati po tradicionalnih podatkovnih bazah ali klasičnih sistemih upravljanja. Zaradi tehnoloških inovacij v zadnjih desetletjih lahko podjetja učinkoviteje analizirajo podatke v velikem obsegu kot v preteklosti. Zdi se, da so možnosti uporabe velikih podatkov v veliki meri neodvisne od sektorjev, v katerih delujejo podjetja. Industrija, energetika, finančni sektor in zdravstvo izkoriščata Big Data. Spodbujanje podatkov o strankah lahko pripomore k zagotavljanju konkurenčne prednosti, tako da prepozna potencialne prihranke, neposredno analizira in zagotovi ciljno oglaševanje. Podjetja lahko odkrijejo tudi pomanjkljivosti v operacijah, in sicer z odkrivanjem vzorcev, ko se stranke pritožujejo in zaradi česar se pritožujejo, pri čemer poudarjajo specifične procese, ki ne ohranjajo standardov podjetja. Potrošniki so začeli razkrivati ​​informacije o svojih navadah in interesih, ko je internet postal pomemben del vsakdanjega življenja: to je poenostavilo nalogo zbiranja podatkov za trgovce na drobno in podjetja na splošno. Zdaj lahko pripravijo profil svojih strank; hkrati pa nova uporaba podatkov strank povečuje ozaveščenost o vprašanjih zasebnosti.

Primer uporabe: FACEBOOK

Facebook je klasičen primer dvostranskega trga. Facebook je brezplačna socialna mreža, kjer lahko registrirani uporabniki ustvarijo profil za izmenjavo različnih vsebin. Storitev zajema predvsem uporabnike, trgovce na drobno in razvijalce. Facebook omogoča prodajalcem, da dosežejo uporabnike in informacije, ki jih delijo. Prek platforme lahko prodajalci uporabljajo ta sistem za merjenje in optimizacijo delovanja svoje fizične in spletne dejavnosti. Facebook omogoča razvijalcem, da uporabljajo storitve, ki so na voljo za izgradnjo, razširitev in monetizacijo aplikacij, ki sodelujejo s platformo. Facebook omogoča razvijalcem, da uporabljajo storitve, ki so na voljo za izgradnjo, razširitev in monetizacijo aplikacij, ki delujejo s platformo. Poslovni model te platforme je razdeljen na dva glavna dela: oglaševanje in plačevanje tarif. Prihodki podjetja so ustvarjeni s prikazom oglaševanja na družabnem omrežju in kliki uporabnikov. Facebook priznava prihodke od trenutka, ko je oglas viden uporabnikom. Druge tarife vključujejo prihodke, ki izhajajo iz spletnih nakupov, ki jih opravijo uporabniki, zahvaljujoč aplikacijam, integriranim v socialno omrežje. Uporabniki lahko opravljajo transakcije in plačila s kreditnimi karticami, paypal, darilnimi karticami in drugimi digitalnimi načini plačila.

Končni cilj podjetja ni samo privabiti kupce, ampak ustvariti boljši dobiček z vzpostavitvijo trajnostne konkurenčne prednosti. Na trgih, za katere veljajo zunanji učinki omrežja, je nadzor nad standardi temeljna osnova za konkurenčno prednost. Zaklepanje je stanje, v katerem so stranke odvisne od enega samega proizvajalca ali dobavitelja za določen izdelek (blago ali storitev) in se ne morejo premakniti k drugemu prodajalcu brez znatnih stroškov in / ali neprijetnosti. Ti stroški so znani kot stroški prehoda, ki so eden od sedmih korporacij, ki jih lahko uporabijo za oblikovanje vrhunskih poslovnih modelov. To se sklicuje ne samo na sam monetarni vidik, ampak tudi na čas, ki je potreben za prehod na novo možnost in pridobitev znanja in izkušenj. Arthurjevi (1994) in Davidovi (2000) v svojih dokumentih opisujeta odvisnost od poti (kar pomeni, da je niz odločitev, ki jih posameznik v določenih okoliščinah omejuje z odločitvami, sprejetimi v preteklosti, čeprav pretekle okoliščine morda niso več kot rezultat kaotičnih manjših dogodkov, ki ustvarjajo procese samoizvrševanja. Procesi samoizvrševanja povečujejo stroške za prehod na drugo pot do točke, da ti stroški prerastejo koristi te druge poti. Po njihovem mnenju lahko zunanji šoki spremenijo stran od izbrane poti. Poleg tega trdijo, da je odvisnost od poti posledica manjših na videz nepomembnih dogodkov. Obstajajo štiri ekonomske značilnosti, ki ustvarjajo naraščajočo donosnost in ki lahko ustvarijo zaklepni učinek. Dva izmed njih sta pogoja oskrbe, in sicer veliki fiksni stroški in učni učinki, dva pa sta pogoja povpraševanja, koordinacijski učinki in prilagodljiva pričakovanja. Na vseh literaturah o odvisnosti od poti je skupen pomen preteklih dogodkov, nujnost povečevanja donosov, sedanje težave pri usklajevanju in odstopanja od izbrane poti s stroški. Če se stroški zamenjave sčasoma povečajo, lahko to povečanje sčasoma povzroči blokado, če stroški prerastejo koristi. Po Arthurju in Davidu je zaklepanje lokalno ravnovesje, v katerem se gospodarstvo razvija. Podjetje se lahko vpne na tri različne načine.

-Pravno: s pisanjem pogodb z zahtevnimi klavzulami o odpovedi.

-Tehnološko: z ustvarjanjem izdelkov ali procesnih učinkov Lock-in učinkov.

Primer uporabe: GILETTE

V devetdesetih letih 19. stoletja je imel King Camp Gillette tisto, kar je bila takrat nova poslovna zamisel: prodaja trajnega dela sistema po nizki ceni in nato uživanje ponavljajočih se prihodkov s prodajo izdelkov za enkratno uporabo. Gillette je prvotno uporabil premijo za ročaj za britvice in ceneje prodajal rezila. To je imelo učinek poučevanja potrošnikov, da bi lahko odstranili rezila, namesto da bi jih izostrili in jih ponovno uporabili. Da bi preprečila vstop drugih podjetij na trg z dodatnimi izdelki, je blagovna znamka okrepila nadzor s številnimi patenti.

Trženje na več ravneh, znano tudi kot mrežni marketing, je posebna metoda neposredne prodaje, v skladu s katero se lahko izdelki in storitve posredujejo (trženje) neposredno od proizvajalca končnemu potrošniku prek omrežja (omrežja) neodvisnih pooblaščencev. Ta podskupina industrije za neposredno prodajo ima kompenzacijski načrt, ki prodajalcem ali distributerjem omogoča, da zaslužijo nadomestilo od prodajne skupine ali distributerjev, ki se zaposlijo v omrežje njihovih distributerjev. Prodajno skupino sestavlja ista skupina distributerjev, ki še naprej zaposluje ali sponzorira novince kot nove distributerje v svojem omrežju. Ko se novodobniki ali distributerji pridružijo omrežju, se najprej poskusijo blago ali storitve. Ko ti novi distributerji kupijo blago ali storitve, so upravičeni do določenih "točk", ki jih je mogoče izračunati kot rabate in provizije. Omrežni marketing je pretok izdelkov ali storitev od proizvajalca do potrošnika neposredno prek distributerjev s trženjem iz ust do ust. Ta mehanizem se izvaja z vključevanjem stranke v neposredno trženje izdelka s strani omrežnih partnerjev, ki imajo po izmenjavi osebnih izkušenj pri uporabi z istimi strankami možnost, da se enako vključijo kot promotorji, zahvaljujoč postopno distribucijskemu omrežju. postajajo vse bolj kompleksne, dokler ne dosežejo široke distribucijske pokritosti izdelka. Poleg tega lahko prodajalec na več ravneh, ki nima nobenega odnosa z družbo, zaposlenim ali neodvisnim zastopnikom, prejme dvojno plačilo ali zasluži, kakor tudi neposredno prodajo proizvoda ali storitve, tudi posredno iz provizije, ki izhajajo iz prodaje tistih, ki jih je sam vpisal.

Primer uporabe: AVON

Avon je kozmetično podjetje z največjo neposredno prodajno mrežo na svetu. Realnost Avon zaposluje več kot 6.000.000 voditeljev po vsem svetu in njihove izdelke je mogoče kupiti v več kot 100 državah. Omogoča tistim, ki se želijo pridružiti, da ustvarijo lastno podjetje neposredno od doma z vključevanjem prijateljev in sorodnikov pri njegovem zagonu. Vpis v to skupnost poteka tako, da pošljete e-pošto znancu ali prijatelju, ki je že predstavitelj, in to bo povezalo vodjo območja z novim gostiteljem. Globalni zaslužek izhaja iz odstotka prodaje, ki se povečuje glede na zasedeno mesto.

Brez osnovne opreme ali izdelka je tista, za katero so bile odstranjene nebistvene funkcije, da bi ohranili nizko ceno. Podjetja se osredotočajo na poenostavitev izdelkov in posledično na zmanjšanje stroškov, pri čemer dosežejo stranke z nizko nakupno naklado in nizko kupno močjo, da bi dosegli stroškovno vodstvo in obsežno prodajo. Hkrati je lahko škodljivo za podobo in ugled podjetja, ki ponuja le poceni in cenovno ugodne izdelke. Model brez osnovnega dela temelji na optimizaciji dobavne verige z izključevanjem neuporabnih faz, ki ne prinašajo dodane vrednosti končnemu izdelku. Distribucijski kanali so enostavni in neposredni, kar omogoča povezavo med podjetjem in stranko prek neposredne izmenjave izdelkov, storitev, denarja in informacij. Podjetja poskušajo neposredno doseči stranko s svojimi izdelki, ne da bi šla skozi posredovanje organiziranega obsežnega distribucijskega sistema, da bi znižala stroške distribucijskega kanala. Direktna prodaja omogoča podjetjem, da gradijo odnose s strankami, da bi imeli takojšnje povratne informacije o izdelkih. Poenostavitev je lahko draga - včasih preprosta rešitev ni najcenejša. Da bi ponudili izdelek, ki ga ne potrebujete, podjetja potrebujejo precejšen del svojega proračuna za raziskave in razvoj. Podjetja se soočajo s tako imenovano paradoksno enostavnostjo - kompleksnostjo, ker je za poenostavitev izdelka treba obravnavati velika tehnološka vprašanja in težave. V skladu s to miselnostjo model brez opcij ni le strategija za zmanjševanje stroškov, ampak je globlji koncept, ki uporabnikom omogoča lažje sodelovanje z izdelki, ne da bi se morali žrtvovati kakovosti.

Primer uporabe: FORD

Henry Ford je lahko uporabil teorije Taylorja in zgradil model za podjetnike svojega časa. Pred uvedbo „fordizma“ je bila proizvodnja avtomobilov v celoti izdelana po meri. Ford je razumel, da bi lahko zmanjšanje personalizacije vsakega avtomobila v korist znatnega povečanja obsega proizvodnje, skupaj z zmanjšanjem stroškov in posledično znižanjem cene za kupca, pomembno vplivalo na svetovno proizvodnjo avtomobilov. Ford je svojo proizvodnjo osredotočil na standardizacijo avtomobilov in na trgu prodal le en model. Ta edinstven model, znameniti Ford T, je končno postal dostopen vsem družbenim slojem, ki si prej niso mogli privoščiti avtomobila.

To je poslovni model, ki je postal običajen. Sestoji iz uporabe širokega izbora in vseprisotnega dostopa, da bi pritegnili zasedene kupce, ki bodo plačali premijo za udobje. Teorija je, da lahko trgovine z mnogimi storitvami na enem mestu strankam ponudijo udobje, da svoje potrebe dobijo na enem mestu. To je še posebej stroškovno učinkovito za trgovce na drobno, ki so z zagotavljanjem velikih supermarketov uspeli absorbirati večino običajnih storitev, ki so jih uporabljali specializirani dobavitelji. Velike verige supermarketov so se razširile s prodajo hrane in zdaj zagotavljajo praktično vse nakupovanje, ki bi si ga lahko želeli domači kupci - oblačila, lekarna, glasba itd. Ta vrsta maloprodaje je imela koristi od povečane zaposlenosti družin, ki imajo dva zaposlena starša in zmanjšane razpoložljivosti. parkirnih mest v mestnih središčih, ki so postali skupna značilnost večine zahodnih družb.

Primer uporabe: ONE STOP UK

One Stop je maloprodajna ugodnost franšize z več kot 850 trgovinami in ključni poudarek na najboljši trgovini za stranke v soseščini. Franšizna mreža nudi popolno pomoč pri vodenju trgovin. Ti se nahajajo po vsej Angliji in Walesu. Odprto 7 dni v tednu je namenjeno zadovoljevanju potreb vseh lokalnih kupcev. Od leta 2003 smo podružnica podjetja Tesco. Odprta je od zgodnjega jutra do pozne noči, da bi zajela povpraševanje strokovnjakov na poti na delo in na poti domov. Še ena moč poslovnega modela One Stop je odprt med vikendom, kar podjetju omogoča, da služi potrošnikom, ko so druge trgovine zaprte. V mnogih trgovinah ponujajo tudi storitve, ki prihranijo čas in trud. To vključuje brezplačen bančni avtomat, pošto, državno loterijo, PayPoint (kjer lahko plačate račune za pomoč). Poleg tega One Stop ponuja tudi elektronsko polnjenje za vaš mobilni telefon v vsaki trgovini.

Glavni namen pospeševanja prodaje je spodbujanje nakupa. Strategija spletnega pospeševanja prodaje podjetja mora skrbno analizirati vedenje potrošnikov. Ko podjetje določi ciljne potrošnike in kakšno vedenje potrošnikov mora vplivati ​​na kampanjo, je treba določiti orodja za pospeševanje prodaje. Ta promocijska orodja so izbrana za doseganje cilja tržne kampanje (Lamb et al., 2009). Spletna promocija prodaje se nanaša na uporabo interneta za pošiljanje brezplačnih vzorcev izdelkov ali kuponov za popust. Spodbujanje potrošniške prodaje je namenjeno potrošnikom, prodajne promocije pa so namenjene trgovcem na drobno in veleprodaji. Toda na spletu, so potrošniki bolj cenovno občutljivi, zaradi različnih miselnih postopkov nakupovanja prek spleta. Spletni kupci so zaradi cenovno dostopne primerjave cenovno bolj občutljivi. Potrošniki lahko preprosto preklapljajo pri nakupovanju prek spleta, tako da preprosto brskajo po drugi spletni strani v primerjavi s fizičnim nakupovanjem, kjer morajo oditi v drugo trgovino. Zato so lahko spletni popusti zelo dobičkonosni trgovcem na drobno. Po drugi strani pa bonusni paketi niso tako učinkoviti na spletu zaradi skepticizma potrošnikov (prevar ali goljufij), ki se lahko pojavijo pri poslu. Po Thomasonu in Larissi (2004) obstajajo nekatere spletne promocijske strategije za povečanje prodaje:

1) Spodbujanje impulzivnega nakupovanja s ponudbo »sorodnih izdelkov«. Na ta način se bodo spodbujale potrebe potrošnika in razmislili o nakupu dodatne postavke.

2) Ponudite posebne spletne promocije. S ponudbo promocij, ki so na voljo samo na spletu in za kratek čas, se bo potrošnik še naprej spodbujal k impulznemu nakupu.

3) Pošljite večja naročila brezplačno. Z zagotavljanjem brezplačne dostave strankam za nakup večje količine izdelka, bo stranka želela kupiti več.

Primer uporabe: GROUPON

Groupon je pionir revolucije na področju spletnih poslov; Naredi denar kot posrednik, ki povezuje podjetja s strankami. To je spletno tržišče za e-poslovanje, ki lokalnim podjetjem in strankam omogoča medsebojno sodelovanje. Izdelki in storitve, ki so navedeni na spletni strani, so na voljo na velikih popustih in se imenujejo posli, podjetje pa izkorišča načelo pomanjkanja, da jih proda. Platforma tudi izboljša izkušnjo uporabnikov z uporabo ciljnih oglasov in osebnih e-poštnih sporočil, ki jim omogočajo, da prihranijo več pri nakupih. Podjetja imajo koristi od partnerstva z Grouponom, saj ne samo, da pridobijo več strank, ampak tudi zato, ker bodo stranke verjetno ponovno obiskale trgovca.

Cilj poslovnega orkestratorja je vključiti zunanje znanje in veščine v vrednostno verigo. Model „orkestrator virtualne vrednostne verige“ je opredeljen kot »način ustvarjanja in zajemanja vrednosti s strukturiranjem, usklajevanjem in vključevanjem dejavnosti predhodno ločenih trgov in s povezovanjem teh dejavnosti z notranjim delovanjem s ciljem razvoja omrežja dejavnosti, ki ustvarjajo bistveno nove trge “(Hinterhuber, 2002). Zunanje okolje se zelo hitro spreminja in podjetja so nagnjena k razčlenitvi proizvodnega procesa. Zaradi dinamičnosti zunanjega okolja morajo organizacije, ki želijo ostati konkurenčne, razviti sisteme, ki se lahko hitro odzovejo na potrebe strank in okolja. Uspešni logistični operaterji so sposobni izvajati dele ali celoten proces distribucije, hkrati pa so sposobni voditi in koordinirati v imenu svojih strank. Izraz »orkestrator« je pogosto povezan z »zunanjim izvajanjem«: ta dejavnost uvaja novo vrsto organizacije na trgu, tako imenovane logistične ponudnike tretjih strank (3PL), podjetja, ki skrbijo za logistično dejavnost svojih strank, ki ponujajo na \ t integrirane logistične storitve. Učinkovitost 3PLs je omejena, predvsem zaradi neustrezne tehnološke infrastrukture in nezmožnosti sistematičnega optimiranja stroškov in procesov. Obstaja potreba po ti 4-stranskih ponudnikih logistike, ki upravljajo celotno dobavno verigo. Preobrazba tradicionalne horizontalno integrirane organizacije v orkestra ni lahka. Na splošno imajo uspešni orkestratorji naslednje značilnosti:

1) Sposobnost upravljanja sprememb.

2) Sposobnost izgradnje učinkovitega »kontrolnega stolpa« za sprejemanje pravih odločitev.

3) Sposobnost upravljanja informacij znotraj dobavne verige.

4) Sposobnost zagotavljanja sredstev za upravljanje sredstev.

Primer uporabe: TOYOTA

Japonski proizvajalec avtomobilov "Toyota Motor Corporation" je multinacionalka, ustanovljena leta 1937 s sedežem v Toyoti na Japonskem. Strateško upravljanje dobavne verige Toyote temelji na Toyotinem proizvodnem sistemu (TPS). Ta model ne temelji na uvajanju novih tehnologij v proizvodni sistem, ampak na industrijsko reorganizacijo, ki prinaša nov način proizvodnje in novo splošno organizacijsko shemo. Toyota uporablja pravočasno proizvodnjo, ki temelji na konceptu proizvodnje hkrati s povpraševanjem po sredstvih, s čimer se izogne ​​ustvarjanju prekomernih zalog, kar bi le škodovalo podjetju.

Plačilo na uporabo je model, ki omogoča kupcu, da kupi samo tisto blago ali storitve, ki jih uporablja, in plača samo tisto, kar stranka uporablja. Plačilo je torej sorazmerno z uporabo. Ta model je možen predvsem prek spleta in Novega medija, saj je lahko različen po značilnostih in variacijah, odvisno od področja uporabe. V zadnjih letih pa so se tudi v drugih sektorjih, ki niso povezani z internetom, postopno uveljavila praksa. Ta model se v tem obdobju uveljavlja zaradi spreminjanja nakupnih navad potrošnikov: potrošnja je postala prednost pred premoženjem, bolj usmerjena k pojmu plačila na uporabo kot »lastništva«. V bistvu, zaradi te vrste modela, kupci plačajo za storitve, ki temeljijo na njihovi učinkoviti uporabi, namesto s fiksno obrestno mero. Ta model omogoča kupcem, da ponudijo preprost predlog, odvisno od njegove porabe, ne več. Temelji na načelu, da se ljudje lahko odločijo, koliko želijo porabiti. Napredek v omrežni tehnologiji je povečal priljubljenost tega modela za vse tiste dobrine, katerih vrednost ni odvisna od njihovih fizičnih lastnosti, temveč od informacij, ki jih vsebujejo. Splošni koncept plače na uporabo je makro kategorija, v kateri je mogoče utemeljiti druge in bolj specializirane pristope. Te kategorije so: plačilo na pogled, plačilo na klik, plačilo na pogon in plačilo na kilometer. Plačilo za uporabo lahko povzamemo s petimi konceptualnimi spremembami: prehodom od prodaje izdelkov na prodajo rešitev; od proizvodnje do rezultata; od transakcij do odnosov s strankami; od dobavnih odnosov do partnerstev; od ekosistemov. Glavni učinki tega modela so:

a) preoblikovanje izdelkov iz fizičnih v storitve ali rešitve, ki diverzificirajo ponudbo konkurentov;

b) prilagajanje storitev glede na značilnosti vsake stranke, ki uporablja to storitev;

c) boljši in trajnejši odnos s strankami prek poglobljenega poznavanja strank in njihovih rutin uporabe;

d) večja strukturna prilagodljivost stranke;

e) razvoj stranke v uporabnika, ki uporablja vse, kar kupi.

Primer uporabe: CAR2GO

Car2go je hčerinska družba družbe Daimler AG, ki je bila ustanovljena leta 2008 in ponuja storitve souporabe avtomobilov v evropskih in severnoameriških mestih, ki ponujajo izključno dvosedežna vozila iz podružnice Smart. To podjetje je postalo resnično pomembno, ker ponujajo okvir plačila za uporabo, ki omogoča plačevanje točno tistega, kar porabijo. Podjetje je inovativno, ker kupuje avtomobile po 0,29 centa / min, kar vključuje zavarovanje, bencin in plačano parkiranje. V februarju 2015 Car2Go deluje v 29 mestih po vsem svetu. Trenutno ima več kot milijon strank.

PWYW (Pay What You Want) je metoda določanja cen, kjer kupci določijo ceno, za katero menijo, da je poštena, za plačilo določenega blaga ali storitev, ki jih ponuja podjetje. Potrošniki se lahko odločijo za katero koli raven cene, celo nič, razen če je določena najnižja cena. Strategija "plačaj, kar želiš" odpravlja negotovost v fazi ocenjevanja postopka odločanja o nakupu, pa tudi kakega kesanja kupca po nakupu. Z vidika prodajalca PWYW močno zmanjša stroške oblikovanja cen. Po mnenju Chen et al (2009) je model PWYW lahko donosen, če ga podjetja v določenih situacijah uporabljajo. Model je učinkovit način za izvajanje cenovne diskriminacije. Podjetja ne morejo konkurirati po ceni, lahko tekmujejo samo na drugih kakovostih izdelkov. Prvi predpogoj za donosnost modela je nepristranskost potrošnikov, torej morajo slediti določenim družbenim in moralnim pravilom. Če bi bili vsi kupci racionalni in maksimizirali svojo uporabnost, tega modela ne bi mogla uporabiti nobena profitna družba. Kim et al (2009) trdita, da v cenah PWYW ni konkurence med kupci, razen če je na voljo omejen dostop do ponujenega izdelka. V tem cenovnem modelu se večina kupcev odloči, da bo plačala določen znesek denarja, čeprav bi lahko izdelek kupila brezplačno, to pa zato, ker običajne norme, ki urejajo trg (ponudbo in povpraševanje), ne veljajo več. Skupina moralnih in družbenih norm vpliva na vedenje kupcev v modelu PWYW. Poleg tega je model PWYW bolj donosen, če so asimetrije informacij zelo nizke za kupce. Če ne, ta model oblikovanja cen spodbuja kupce, da plačajo prenizko ceno za izdelek, ki bi lahko imel visoke fiksne stroške. Posamezniki so tudi bolj verjetno, da bodo kupili izdelek PWYW od neprofitne organizacije in ne istega izdelka iz dobičkonosne družbe. Nazadnje, model PWYW je zelo učinkovit v monopolu, da prodre na trg. V tem primeru so kupci pripravljeni plačati ceno, ki krije stroške in omogoča prodajalcu nadaljevanje proizvodnje.

Primer uporabe: RADIOHEAD

Slavni angleški rock band Radiohead je prvi ponudil album "Rainbows" iz leta 2007 s sistemom PWYW. Prvič je bilo uvedeno cenovno plačilo, kar si želite, da bi ustvarili dobiček. Več kot 1,8 milijona ljudi je preneslo album in le 40% se jih je odločilo za plačilo. Skupini je uspelo prodati album v višini 1,6 milijona USD, pri čemer je z uporabo sistema PWYW ustvarila več prihodkov kot pri tradicionalnem oblikovanju cen.

Pri določanju cene izdelka mora podjetje zaračunati ceno, ki pokriva stroške proizvodnje in prodaje izdelka, vključno s poštenim donosom dobička za svoja prizadevanja in tveganja. Zaznana vrednost je cena, ki jo je stranka pripravljena plačati za ponudbo izdelka. Ker je to subjektivna percepcija, različni kupci zaznavajo različno vrednost znotraj istega produkta / storitve. V idealnih razmerah podjetje zaračuna vsaki stranki drugačno ceno, ki temelji na zaznani vrednosti naročila, ki ga stranka prejme. Da bi učinkovito uporabili zaznani model določanja vrednosti, morajo tržni menedžerji ovrednotiti svoje sedanje metode zbiranja informacij, na katerih temeljijo svoje odločitve o oblikovanju cen. Samo informacije, povezane s stroški, ne zagotavljajo podrobnih podatkov, potrebnih za odločanje o kritičnih cenah. Podjetje se mora osredotočiti na cilje oblikovanja cen, povpraševanje na trgu in spreminjanje tržnih priložnosti. V zaznanem modelu določanja vrednosti cen ravni cen zahtevajo nenehno posodabljanje kot odziv na premike v okusu potrošnikov in spremembe okoljskih dejavnikov. Obstajajo slabosti pri določanju cen. Obstaja tveganje, da se bodo kupci počutili, kot da podjetje zaračunava pretirano ceno za ponudbo izdelka in da obstaja segment kupcev, ki se zaveda cene, in je seznanjen s tehničnimi specifikacijami ponudbe in njihovo natančno vrednostjo, ki ne želijo plačati dodatnih stroškov. ponujenega izdelka. Korist uporabe zaznanih cen pride, ko podjetje ponuja večjo vrednost kot njeni konkurenti.

Primer uporabe: DIAMONTI

Danes je nakup diamanta za zaročni prstan postal standard, ker je diamant simbol zakonske zveze. Ta simbol je tak, da bo diamant trajal celotno žensko življenje, ker je »za vedno«. Diamanti se dobro držijo tega koncepta, saj so tako fizično vzdržljivi. DeBeers je vodilna v industriji diamantnega nakita. Slogan DeBeers je »diamant je večen«; podjetje se je odločilo za trženje te zaznane vrednosti, ker so diamanti dragi. Dejansko diamanti niso tako redki, kot se zdijo potrošnikom. Cenovna premija izhaja iz velikega trženjskega prizadevanja De Beersa. Prav tako dobro opravijo delo pri ustvarjanju zaznane pomanjkljivosti, ki ljudi silijo k temu, da plačajo veliko več, kot je ta majhen kamen vreden.

Cenitev premije je strategija določanja višje cene od konkurentov za izdelek ali storitev, da bi dosegli višjo zaznano kakovost. Strategija premijskih cen pomeni velike naložbe za promocijo izdelkov, s poudarkom na funkcionalnosti, kakovosti in estetiki z oglaševanjem. Vrhunsko podobo lahko sporočite z boljšo zasnovo, elegantno embalažo in dobro premišljeno blagovno znamko izdelka. Kar razlikuje podjetje za cenovno premijo od konkurentov, je povečanje dveh vidikov: 1) kakovost izdelka, 2) cena izdelka. »Kakovost izdelka« se nanaša na zaznano kakovost, ki se razlikuje od dejanske kakovosti same. Pri strategiji premijskih cen običajno povišanje cen ni sorazmerno s povečanjem kakovosti: cena se dvigne nad mejo, ki jo je mogoče utemeljiti s povečano kakovostjo. Obstajajo različne stopnje: lahko pride do nizkega ali ničelnega povečanja kakovosti, ki mu sledi zmerno zvišanje cen ali nizko povečanje kakovosti s precejšnjim dvigom cen. Večji kot je nesorazmerje med rastjo cen in kakovostjo riža, večji je potencialni dobiček za podjetje; istočasno, višja kot je cena, manjša postane stranka. Eden od motivov višje zaznane kakovosti je dejstvo, da višje cene pomenijo, da lahko izdelek privošči manj ljudi, kar daje proizvodu določeno ekskluzivnost. Tradicionalni dejavniki uspeha te strategije oblikovanja cen so naslednji:

- prepričanje, da visoka cena pomeni visoko kakovost

- dojemanje, da poraba več simbolizira višji družbeni status

- Pričakovanje vrhunske storitve v procesu nakupa in vrhunsko delovanje vrhunskega izdelka

Skratka, strategija oblikovanja cen premij se osredotoča na podobo izdelka, kot ga vidi potrošnik (zaznana kakovost), in ne na dejansko kakovost izdelka, ki je lasten izdelku. Če podjetje s premijskimi cenami ne poveča zaznane kakovosti, ta strategija ne bo uspešna in podjetju ne bo dala konkurenčne prednosti.

Primer uporabe: NESPRESSO

Nespresso je vodilno podjetje na področju kave in podobnih izdelkov. Moč podjetja je tako imenovana "Nespresso trilogija": kombinacija visoke kakovosti kave, elegantnih in funkcionalnih strojev ter ekskluzivne storitve za stranke. Nespresso z veliko skrbnostjo izbere države izvora za mešanice kave. Stročnice so rezultat natančne izbire kave in dajejo izdelku visoko zaznano kakovost. V zvezi z distribucijskimi kanali so Nespresso Boutique trgovine zasnovane kot sprostitvena mesta, kjer lahko kupec s pomočjo dobro pripravljenega osebja kupi in poskusi različne vrste mešanic kave.

Povratna dražba je sestavljena iz določanja zgornje cene za proizvod ali storitev in udeležence, da ponudbo znižajo. Na povratni avkciji se javna obvestila o postopno zniževanju ponudb izvajajo, dokler ne ostane en sam ponudnik, ki se strinja z izmenjavo storitev ali blaga po ceni zadnje ponudbe. To je znano tudi kot dražba z odprto ceno. Avkcije na podlagi kupcev, kjer prodajalci in ne kupci konkurirajo za ponudbo najnižje cene za blago. Mobilne obratne dražbe so dražbe med podjetji in potrošniki (B2C), ki potrošnikom omogočajo ponudbo za izdelek. Vendar pa ima e-trgovina največji potencial za rast in vpliv na uspešnost podjetja v sektorju B2B. Najpogostejša uporaba povratne dražbe je za e-javna naročila. To je posebna oblika javnega naročanja, ki je deležna večjega zanimanja. Prodajalcem omogoča, da v realnem času tekmujejo na spletu in spreminjajo način, kako podjetja izberejo in se obnašajo s svojimi dobavitelji po vsem svetu. Zaradi spletnih ponudb lahko podjetja zlahka dosežejo nove dobavitelje in vzpostavijo učinkovitejše dobavne verige; Poleg tega proces postane bolj dinamičen in konkurenčen zaradi ponudbe v realnem času prek interneta. To ustvarja hiter pritisk na cene navzdol, ki ga običajno ni mogoče doseči s statičnimi postopki zbiranja ponudb na papirju. Kupec ima možnost izbire med vsemi prodajalci: lahko izbere podjetje, ki je ponudilo najnižjo ceno ali dobavitelja s prednostnimi lastnostmi. Povratne dražbe se uporabljajo v pogodbah velikih in majhnih vrednosti za javne in zasebne organizacije.

Primer uporabe: FREEMARKETS

FreeMarkets, ki ga je leta 1995 ustanovil Glen Meakem, je pionirsko podjetje na obratni dražbi. Podjetje je nastalo po tem, ko Meakem ni uspel najti notranje podpore za zamisel o obratni delitvi dražbe pri svoji prejšnji družbi General Electric. FreeMarkets je zgradil ekipe "market makers" in "blagovnih menedžerjev" za upravljanje procesa vodenja spletnega razpisnega postopka in vzpostavitev tržnih operacij za upravljanje dražb na globalni ravni. Rast podjetja je bila v veliki meri podprta z razcvetom informacijske tehnologije. Med uporabniki FreeMarkets so bili BP, United Technologies, Exxon Mobil in Royal Dutch Shell. Po velikem uspehu se je veliko število majhnih start-up podjetij in večjih igralcev poželo pridružiti trgu reverznih dražb.

Segmentacijo bi lahko opredelili kot "preučevanje razlik, ki so značilne za maso potrošnikov, z namenom ločevanja heterogenega svetovnega povpraševanja v številne podkategorije, diferencirane, vendar notranje bolj homogene". značilnost, ki je naravno neločljivo povezana s trgom, čeprav z različno stopnjo intenzivnosti, in ne atribut, ki se lahko odtisne od zunaj.Ne drži govoriti o strategiji segmentacije, ker je podjetje vedno v položaju, da se lahko odloči, da ne služi samo V enem (-ih) delu (-ih) segmenta (-ih), vendar obravnava nejasne mase potrošnikov, ko se družba odloči, da bo služila določenemu segmentu povpraševanja, je treba opredeliti, kateri segment, zlasti, ki ga je treba vročiti. Drugi koncept, ki se pogosto obravnava z afiniteto vzporedno s strategijami segmentacije in pozicioniranja, je koncept diferenciacije. njegovo strateško obnašanje običajno omogoča izključno delovanje določenega tržnega deleža, pri čemer se še vedno zagotavlja dobičkonosnost, ki je več kot zadostna za tekmovanje s konkurenti. To strategijo lahko vidimo na dva različna načina:

• postopek, s katerim lahko podjetje poskuša svoje proizvode prilagoditi preferencam potrošnikov na stalen in postopen način, dokler ne opredeli mešanice značilnosti, zaradi katerih je proizvod zadovoljiv za dovolj velik delež trga (segment);
• "oblikovanje diferenciranih programov za enega ali več segmentov, med tistimi, ki so opredeljeni", \ t
  zato se segmentacija trga obravnava kot aktivno vedenje, ki ga podjetja razvijajo ad hoc in izvajajo za dosego svojih ciljev.

Primer uporabe: MAX MARA

Max Mara je italijanska modna hiša, ki je bila ustanovljena leta 1951 in se je razvila zlasti v 80. letih. V svojem življenju je lansiral več modnih linij in ustvaril več blagovnih znamk. Blagovna znamka Max Mara je namenjena srednje-visokemu tržnemu segmentu in ponuja klasična oblačila. Max & Co je usmerjen na kakovostne izdelke in povprečno ceno, namesto da je namenjen mlajšim strankam. To je tipičen primer segmentacije, ki jo izvajajo demografske spremenljivke, v kateri starost deluje kot razlika med segmentoma obeh blagovnih znamk. Po drugi strani je linija Weekend namenjena tržnemu segmentu z manjšo porabo energije in ponuja oblačila za vsakdanjo rabo.

Prodajalna v modelu trgovine temelji na nekakšnem dogovoru med različnimi igralci, kjer eden od njih "zakupi" del svojega poslovnega prostora enemu ali več partnerjem blagovne znamke, tako da ti nato začnejo svojo neodvisno komercialno dejavnost v prostoru, ki sicer ne bi bilo uporabljeno. V svoji najpreprostejši hipotezi model temelji na dveh temah: koncesionarnem subjektu in gostiteljskem subjektu. Prvi je na splošno prodajalec (trgovec), ki trži različne izdelke in blagovne znamke. Druga pa je ponavadi proizvajalec (proizvajalec), ki po definiciji prodaja izdelke, ki jih je ustvaril. Temeljna točka soobstoja dveh ali več partnerjev v istem trgovinskem prostoru je, da imajo različni subjekti polno samostojnost glede svoje trgovinske politike; to pomeni, da imajo osebe, ki se nahajajo v komercialnem prostoru, ki pripada tretjim osebam, polno samostojnost glede cen, zaposlovanja, tečajev usposabljanja in tako naprej. Seveda bi morale blagovne znamke imeti nekatere posebne značilnosti komplementarnosti, da bi se simbiotski odnos med obema partnerjema spremenil v pozitivno vsoto, ki bi zagotavljala ugodne gospodarske koristi za oba. Drugi dejavniki, ki so odgovorni za pravilno delovanje trgovine v modelu trgovine, so:

• Zamenljivost med ponujenimi izdelki
• Izvajanje storitve in pomoč
• Dosežen je bil promet in število strank
• Intenzivnost konkurence proizvodov, ki se ponujajo na maloprodajni ravni.

Glavne teme, ki imajo koristi od "shrambe v skladišču", so trije: trgovec (trgovec na drobno), gostitelj (proizvajalec) in potrošnik. Koncesionarju največjo prednost daje možnost, da imajo fiksni in določeni periodični dohodki. Prodajalec na kratko lahko računa na določen dohodek in mu za nakup ni treba storiti ničesar, temveč mora dati komercialni prostor le proizvajalcu, ki ga bo potem popolnoma neodvisno upravljal. S strani končnega potrošnika se prisotnost trgovine v trgovini v večini primerov spremeni v cenovno prednost ali nižjo ceno izdelka, saj vse, kar kupec porabi, prispe v blagajno proizvajalca, brez kakršnega koli posrednika. zahtevo za maržo pri prodaji. Prodajalna v modelu prodajalca omogoča proizvajalcu, da neposredno doseže končnega potrošnika z uporabo prednostnega prodajnega kanala, ki je na voljo trgovcu.

Primer uporabe: SIR MURRAY'S

Leta 2015 je ikona prodajalca sira v New Yorku odprla trgovino v prodajalni Fry's Food Stores v Phoenixu v Arizoni. Ideja sporazuma med obema družbama je bila, da se Newyorčanom, ki živijo zunaj mestnega središča, omogoči, da imajo v svojih trgovinah novo izbiro sira, ki ima še večji učinek, saj ga zagotavlja dobro znana blagovna znamka Murray's Sir. V trgovini v trgovini je značilna zasnova in mešanica izdelkov, značilnih za Murrayjev sir, ter dodajanje nekaterih lokalnih izdelkov, medtem ko je funkcija zalog še vedno v pristojnosti supermarketa.

Za ulov novih segmentov strank ali za okrepitev obstoječih povezav s potrošniki lahko podjetje vlaga v ukrepe, katerih cilj je vključiti stranke in jim dati status in priznanje. Obstajata dva načina, na katera bi podjetje lahko pridobilo prednost s to strategijo: s sodelovanjem strank prek platform socialnih medijev ali z identifikacijo strank s podjetjem. Ta drugi primer se nanaša na identifikacijo z vrednotami, z občutkom razkošja (kar pomeni pridobitev statusa zaradi nakupa izdelka), z neposrednim sodelovanjem strastnih kupcev s strani prodajalcev. v konceptu „udeležbe strank“. Dejstvo je, da je cilj v tem primeru vključiti stranko, da bi jim lahko dali določen status in stopnjo priznanja. Če želite to narediti, obstaja več možnih načinov:

- Kompetentnost: pomagati strankam pri pridobivanju velike kompetence ali znanja, povezane z določeno dejavnostjo, razvijanje sistemov za prepoznavanje strank in vključevanje stranke v to dejavnost.

Skupnost in občutek pripadnosti: omogočata strankam, da se počutijo del skupine s pomočjo socialnih medijev.

- Kuriranje: opredeliti edinstveno razlikovalno točko, da bi kupcem dali točno to, kar želijo, pri čemer bi pridobili istovetnost družbe in njenih strank.

-Fantasy in customization: humanizirati ponudbo s pomočjo blagovne znamke in sporočil, da bi jih oživeli v očeh kupcev.

Zato bi lahko opredelitev koncepta statusa in priznavanja bila naslednja:

- »Zagotovite smiselne predloge, ki uporabnikom in tistim, ki z njimi komunicirajo, omogočajo, da razvijejo in negujejo vidike svoje osebnosti«.

- "Inovacije pri vključevanju kupcev vključujejo razumevanje globokih želja kupcev in uporabnikov ter uporabo tega znanja za razvoj smiselnih povezav med njimi in podjetjem".

Za nadaljevanje analize je pomembno razumeti tri ravni priznavanja:

-Sfera primarne socialnosti: v kateri iščemo ljubezen in ljubezen.

- javna sfera ali sekundarna socialnost, v kateri si prizadevamo spoštovati.

- Področje dela: v katerem si prizadevamo za spoštovanje, za katerega mislimo, da si ga zaslužimo, v zvezi z našim produktivnim prispevkom.

Primer uporabe: DIOR

Dior je uvedel strategijo statusa in prepoznavanja, ki uporabnikom omogoča izmenjavo vsebin in pripadnosti skupnosti. Preko spletne platforme Tumbrl / Dior je mogoče deliti fotografije, video posnetke, deliti strast do luksuzne mode in slediti najnovejšim modnim trendom in modnim revijam. S tem, ko je izkušnja bolj osebna in ekskluzivna za potrošnike, lahko Dior ustvari zvesto bazo strank.

Vsako podjetje nezavedno ponudi uporabniški izkušnji in ta izkušnja je lahko pozitivna ali negativna, vendar dejstvo, da organizacije imajo stranke, pomeni, da podjetje sodeluje s strankami, ki jim zagotavljajo izdelke in storitve, stranke pa imajo izkušnje z blagovno znamko. Da bi ustvarili uspešno celovito izkušnjo za stranke, morajo podjetja razumeti potovanje stranke, od pričakovanj, ki jih imajo, preden pride do izkušenj, do ocene, ki jo bodo verjetno naredili, ko se konča. Torej, upravljanje celotne uporabniške izkušnje pomeni, da podjetja lahko organizirajo vse funkcionalne in čustvene »sledi«, ki jih ljudje sprejmejo v procesu nakupa. Za upravljanje uporabniške izkušnje je treba upoštevati nekatere vidike:

- družbeno okolje: ustvarjanje pozitivnih fizičnih ali virtualnih interakcij med strankami in strankami, ki lahko vplivajo na kupčeve nakupe;

- sistemi za zagotavljanje storitev, ki temeljijo na tehnologiji: sprejem teh sistemov lahko spremeni vedenje stranke in njegove izbire;

- blagovna znamka: zaznavanje blagovne znamke strank in izkušnje strank so strogo povezane, zato so izkušnje strank z lastnostmi blagovne znamke in koristi determinante lastniškega kapitala blagovne znamke;

- dinamika izkušenj s strankami: kombinacija izkušenj, kot so iskanje, nakup, poraba in poprodajne dejavnosti, je bistvena za uporabniško izkušnjo;

Osredotočenost na celotno potovanje strank je strategija vseprisotnosti, ki je sestavljena iz razumevanja vedenja strank v treh fazah: pred nakupom, nakupom in po nakupu. Celovita uporabniška izkušnja zagotavlja celovito upravljanje izkušenj potrošnikov v celotnem življenjskem ciklu ponudbe: tako določa vpliv na stranke in zunanje procese, pa tudi na izdelke, ker je ponudba obogatena z novimi izkušnjami.

Primer uporabe: DUCATI

Ducati, motociklistično podjetje, ki je želelo uvesti izjemno upravljanje odnosov s strankami in izkušnje s strankami, je ustvarilo skupnost kupcev, »Ducatisti«. V celotnem življenjskem ciklu so jim na voljo vrhunske storitve: od pisma dobrodošlice do nakupa popolnoma novega izdelka. Pobude se izvajajo za vključevanje strank in navijačev v izkušnjo skupnosti Ducati, pa tudi za podporo uradnih klubov Ducati po vsem svetu; možnost udeležbe dirke Superbike in MotoGP s tribune Ducati; priložnost za sodelovanje na svetovnem tednu dukati in na izkušnjah jahanja Ducati. To so izkušnje, ki so dodane tradicionalni ponudbi in učinkovito razlikujejo Ducati od drugih konkurentov.

Poskusite, preden kupite možnost, ki se nanaša na priložnost, ki jo podjetje daje stranki, da preizkusi izdelek pred zaključkom transakcije, kar daje stranki pravico, da ga ne izpolni. Potencialni kupec je lahko že namenjen za nakup določenega izdelka, vendar je lahko negotov. Stranka je verjetno že obveščena o možnih možnostih na trgu in je obravnavala ta izdelek kot dragocen. Poskusite lahko dejanski test izdelka, ki je pred morebitnim nakupom. V tem smislu strategijo črpa sama stranka: podjetje ponuja strankam možnost, da preizkusijo izdelek pred naložbo in ko pride do nakupa, je stranka tista, ki sproži vnos tako, da išče nekaj podobnega ali prav ta izdelek. Druga oblika strategije Try Before You Buy je vzorčenje izdelkov. To se nanaša na prakso, da se potrošnikom omogoči zmanjšana oblika izdelka, vendar popolna za vse značilnosti, brezplačno. Vzorec izdelka je potencialnemu kupcu brezplačen, tako da ga je mogoče preizkusiti pred prevzemom obveznosti nakupa. Razlika med vzorčenjem izdelka in preskušanjem izdelka je v tem, da je v praksi vzorčenja izdelkov vzorec podan potencialni stranki, ki morda ne pozna niti obstoja izdelka in je poskusila; V testnih pogonih je potencialna stranka že obveščena o možnostih na trgu in zavestno poskuša izdelek. Poskusite pred nakupom nedavno uporabiti za e-poslovanje. Poraba denarja za nakup na spletu, ne da bi vedeli, kako izdelek izgleda v 3D, lahko odvrača mnoge potencialne kupce. Rešitev e-poslovanja za to, da bo skoraj nedvomno postala bolj in bolj mainstream, saj več kupcev porabi denar na spletu, je poskusiti, preden kupite strategijo. To daje stranki vso udobje spletnega nakupovanja v kombinaciji s „varnostjo“ fizične maloprodaje. Poskusite, preden kupite strategijo, ki je ugodna tudi za spletne prodajalce, saj zmanjšuje stroške obdelave vračil, hkrati pa pomaga ustvarjati bolj zveste stranke.

Primer uporabe: INTEGRIRANE TESTNE VODE

Testna vožnja je klasičen primer Preizkusi pred nakupom. Preizkusna vožnja je sestavljena iz poskusnega predhodnega možnega nakupa. To je metoda, ki jo pogosto uporabljajo prodajalci avtomobilov. Testno vožnjo lahko ponudi prodajalec ali privzeto zaradi politike podjetja. Integrirane primere testnih voženj najdete predvsem v luksuzni industriji. Proizvajalci avtomobilov, kot so Mercedes-Benz, Porsche in Mini Cooper partner z luksuznimi hoteli, gostom ponujajo uporabo avtomobila z neomejeno kilometrino med bivanjem; polni rezervoar bencina vsako jutro in parkirno mesto za čez noč. Po podatkih hotelov Ritz Carlton je več deset gostov kupilo nov avto na podlagi teh integriranih testnih pogonov.

»Crowdsourcing« je dejanje prevzemanja naloge, ki jo tradicionalno opravlja pooblaščeni zastopnik, in jo oddajo zunanjim izvajalcem, in sicer tako, da se odzove na nedoločeno, a veliko skupino ljudi. [..] Crowdsourcing je mehanizem, s katerim se tak talent in znanje ujema s tistimi, ki jo potrebujejo. To postavlja osupljivo vprašanje: kaj če rešitve naših največjih problemov ne čakajo, da bi jih zamislili, ampak so že nekje že obstajali, samo čakajo, da bodo financirani, v osnovi in ​​tkanju tega živahnega človeškega omrežja? «[Howe, 2006] . V 18. in 19. stoletju so bile pobude za množično pridobivanje večinoma namenjene znanstvenim inovacijam in so bile zgoščene samo v Evropi. V 20. stoletju pa so bile sprejete pobude za množično udejstvovanje na različnih področjih, kot so umetnost in kultura, znanstvene inovacije, družbeno gibanje itd., Dosežene po vsem svetu. Na primer, leta 1936 je Toyota objavila natečaj za preoblikovanje svojega logotipa3. Ker se je Wikipedija začela leta 2001, se je množično širjenje hitro razširilo, kar je omogočilo državljanom, da se povežejo med seboj, vlade, da se povežejo s skupno maso, uskladijo delo pri odzivanju na nesreče, razglasijo politične konflikte, hitro pridobijo informacije in sodelujejo pri vprašanjih, ki vplivajo na dan -dnevno življenje državljanov. Crowdsourcing je organizacijski model, ki podjetjem omogoča ustvarjanje vrednosti z vključevanjem velike skupine uporabnikov izven meja podjetja. Crosersing je oblika neposrednega prenosa na množico v obliki odprtega javnega razpisa (internetnega razpisa) preko internetne platforme. Pomembno je poudariti, da razpis ne sme biti omejen na strokovnjake ali predhodno izbrane kandidate. Med različnimi tipologijami crowdsourcinga je posebej zanimivo omeniti pet od njih: Crowdcontest, Crowdfunding, Self-crowdsourcing, Microtask, Macrotask. Izdelki »User Design« se nanašajo na množično tekmovanje: to je razloženo kot možnost, ki jo ima potrošnik, da dostopa do spletne platforme, kjer je mogoče izmenjati ideje in mnenja, zlasti za razvoj izdelka. Potrošniki imajo možnost, da razvijejo lastne izdelke v okviru sistema konkurence (gamifikacija), saj se v fazi realizacije upoštevajo le najboljše ideje. V bistvu podjetja zahtevajo od množice, da izračunajo nekaj, med njimi pa bo izbran nagrajen. Potencial projekta je v povečani zvestobi, ki jo potrošniki lahko pridobijo kot odziv na dejavnosti blagovnih znamk.

Primer uporabe: LEGO

Lego je danski proizvajalec igrač, mednarodno znan po svoji liniji sestavljanja opeke. Podjetje, ki ga je leta 1949 ustanovil Ole Kirk Christiansen, je od leta 1949 začelo proizvajati znane opeke, vendar šele od leta 1958 prevzamejo posebno obliko, ki je še danes značilna za njene sestave. V zadnjem času se je celo Lego znajdejo v pomanjkanju idej in zahvaljujoč razvoju napredne programske opreme je podjetje sprejelo poslovni model za množično uvajanje za izdelavo novih iger, ki so oblikovane za uporabnika. Pravzaprav lahko vsi navdušenci aktivno sodelujejo pri ustvarjanju iger, čeprav bodo uresničeni le najboljši.