Investicija ima lahko več pomenov, najbolj splošno pa lahko investicijo definiramo tako kot v SKKJ, po katerem je investicija uporaba denarja za povečanje premoženja oz. naložba. Investicij je več vrst: po časovni dimenziji ločimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne; po vrsti pa ločimo v podjetju realne in finančne, pri čemer so prve lahko nadomestitvene ali razširitvene. Poznamo pa tudi investicije v raziskave in razvoj ter druge vrste investicij.

Podjetje se seveda investicij loteva zato, da sledi svoji poslovni strategiji in cilju poslovanja podjetja (o tem v razdelku Cilji poslovanja). Glede na to, kako je običajno definiran cilj poslovanja podjetja, mora podjetje oz. podjetnik izbirati takšne investicije, ki podjetju povečujejo vrednost.

Ko v podjetjih govorimo o investicijah, imamo običajno v mislih dolgoročne realne investicije, tj. investicije osnovna sredstva. Tovrstne investicijske odločitve so za podjetje še posebej pomembne in tudi težke, ker imajo običajno izredno dolgo časovno dimenzijo (nekaj let). Več o tem v razdelku "Zakaj je potrebno investicije finančno ovrednotiti?".

Pomembno je ločevati razširitvene in nadomestitvene investicije. Pri razširitveni investiciji gre za to, da podjetje z novo investicijo želi povečati svoje poslovanje, medtem ko pa pri nadomestitvenih investicijah staro investicijo (osnovno sredstvo…) nadomesti z novo. V tem primeru je potrebno biti pazljiv pri določanju denarnih tokov in proučiti, kakšni so dejanski učinki nove investicije v primerjavi s staro (t.j. oceniti dodatne denarne tokove zaradi vpeljave nove investicije).

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Kot že omenjeno v prejšnjem razdelku, imamo pri investicijah v podjetju običajno v mislih dolgoročne realne investicije. Investicijske odločitve so v podjetju običajno ene izmed najbolj zahtevnih odločitev. Razlogov za to je več. Prvič, investicije so običajno dolgoročne, saj investicijski projekti trajajo več let, pri stavbah celo desetletij. Nadalje, dolgoročna komponenta investicijskih projektov sama po sebi povzroča dokaj visoka tveganja, saj je napovedovanje o prihodnjih učinkih investicije negotovo in lahko temelji izključno na pričakovanjih. In nenazadnje, od uspešnosti investicij je na dolgi rok odvisno doseganje cilja poslovanja podjetja.

Zaradi tega je potrebno investicije v podjetju skrbno načrtovati, pri čemer je ena izmed ključnih komponent načrtovanja finančno ovrednotenje investicijskega projekta. Finančno ovrednotenje investicijskega projekta namreč pomeni, da s tehnikami finančne analize ocenimo, ali je investicija smiselna ali ne, pri čemer izhajamo iz predpostavke, da je investicija smiselna v primeru, če podjetju povečujejo vrednost. Kaj to pomeni, je navedeno v naslednjem razdelku.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Finančno ovrednotenje investicij poteka podobno, kot poteka ovrednotenje finančnih naložb ali pa podjetja kot takšnega, in sicer poteka po treh korakih:

1. ocena denarnih tokov investicije,
2. ocena stroškov financiranja in
3. presoja smiselnosti investicije.

Najpomembnejša specifika finančne analize investicije je, da investicijske odločitve ne temeljijo oz. naj ne bi temeljile na kategoriji računovodskega dobička, ampak na denarnem toku. Denarni tok je v splošnem dobiček (iz poslovanja), povečan za amortizacijo. Ker izhajamo iz dobička iz poslovanja (povečanega za amortizacijo), je jasno, da denarni tokovi ne upoštevajo morebitnih plačil obresti iz financiranja. To je zato, ker upoštevamo, da so denarni tokovi od investicije najprej namenjeni tistim, ki so zagotovili kapital za investicijo, to pa so lastniki (lastniški kapital) in npr. banke (dolgoročni dolgovi). Strošek kapitala (WACC) oz. plačilo stroška kapitala iz investicije upoštevamo pri diskontiranju prihodnjih denarnih tokov od investicije na »današnjo vrednost«.

Pri tem je pomembno upoštevati, da se pri oceni investicijskih projektov uporabljajo le t.i. dodatni denarni tokovi, ki jih bo investicija prinesla. To je še najpomembneje pri nadomestitvenih investicijah: če npr. zastarelo opremo, ki nam prinaša denarni tok €1mio na leto, zamenjamo z novo, ki nam bo prinašala €2mio na leto, je dejanski učinek nove investicije samo €1mio na leto. Tako lahko neupoštevanje tega pravila pripelje do napačnih investicijskih odločitev.

Bolj podrobno je glede določanja denarnih tokov od investicije napisano v razdelku "Kaj upoštevamo pri finančni analizi in kako?"

Pri stroških financiranja investicije je potrebno upoštevati povprečni strošek kapitala (WACC). Pri tem je pomembno več dejavnikov:

1. WACC vključuje stroške različnih vrst financiranja, in sicer dolgoročnih dolgov, lastniškega kapitala in (če obstaja) tudi prednostnega kapitala.
2. Pri uporabljenem WACC upoštevamo WACC, ki velja na ravni podjetja (za povprečno tvegane investicijske projekte) in zato ne konkretne oblike in stroška financiranja, ki bo morda uporabljena za konkretno investicijo.
3. Povprečni strošek kapitala pomeni strošek kapitala po davkih, zato je potrebno upoštevati davčni vidik obresti.
4. Strošek navadnega lastniškega kapitala je potrebno upoštevati tudi če podjetje ne izplačuje dobička, ampak ga zadrži v podjetju, ali pa npr. pri samostojnemu podjetniku. Namreč tudi zadržani dobiček mora prinašati ustrezno donosnost (glede na primerljive naložbe), sicer bi bilo bolje, da bi si podjetnik dobiček izplačal in denar naložil v kakšno drugo primerljivo naložbo.

Kako konkretno se izračuna WACC, je prikazano v razdelku "Kako izračunamo strošek financiranja in zakaj je ta pomemben?"

V zadnjem koraku na podlagi pridobljenih podatkov izračunamo izbrani investicijski kriterij in se odločimo glede investicije. Teh kriterijev je več (glej razdelek "Kateri so investicijski kriteriji in kako jih izračunamo?"), najbolj primeren kriterij pa je neto sedanja vrednost (NPV).

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.